železo (latinsko ferrum), simbol Fe, največkrat dvo- ali trivalentni kemijski element, vrstno število 26, atomska masa 55,8465; srebrnkasta, bleščeča, srednje mehka kovina (Mohsova trdota 4,5); gostota 7,8 g/cm3, tališče 1535 °C, vrelišče 2735 °C. Največkrat ga dobimo v dveh oblikah: kot α-železo (ferit; obstojen pri temperaturi, nižji od 906 °C) in γ-železo (obstojen pri temperaturi med 906 in 1410 °C). Pri temperaturi 768 °C, Curiejevi točki železa, postane prej feromagnetno železo (feromagnetizem) paramagnetno; železo, ki vsebuje ogljik, je mogoče vedno namagnetiti. V suhem zraku ščiti železo pred nadaljnjo oksidacijo tanka oksidna plast, tako ga koncentrirana žveplova(VI) in dušikova(V) kislina ne raztapljata; v vlažnem zraku nastane rja. Razredčeni klorovodikova in žveplova(VI) kislina raztapljata železo, pri tem se razvija vodik. Drobno uprašeno železo se na zraku samo vžge (piroforno železo). V naravi je železo zelo razširjeno; je četrti najpogostejši element v zemeljski skorji (4,7 %), v zemeljskem jedru zavzema veliko večji delež (ok. 90 %). Živi svet potrebuje železo kot sestavino hemoglobinov in celičnih hemov; uskladiščen je v proteinu feritinu (vsebuje do 23 % železa), ki ga najdemo v vranici in črevesni sluznici. Človeški organizem vsebuje ok. 5 g železa (tri četrtine v hemoglobinu). V hrani rastlinskega izvora je železo predvsem v špinači, kislem zelju, jabolkih. Preparate za železo uporabljajo za zdravljenje anemije, kadar je ta posledica pomanjkanja železa. Kemijsko čisto železo pripravijo z redukcijo železovega(III) oksida z vodikom, s termično razgraditvijo železovega pentakarbonila, Fe(CO)5, ali z elektrolizo železovega(II) klorida ali železovega(II) sulfata(VI). Tehnično železo pridobijo iz železovih rud: najpomembnejši so magnetit (Fe3O4), velika ležišča so na Švedskem, Uralu, tudi v Južni Afriki in ZDA; hematit (Fe2O3) ob Gornjem jezeru v ZDA, v Braziliji in Avstraliji; limonit (FeOOH), zelo razširjen, ležišče je npr. v Loreni (fosfor vsebujoča mineta); siderit (FeCO3), ležišča v Siegerlandu in Erzbergu na avstrijskem Štajerskem (dnevni kop); pirit (FeS2) v Španiji, ZDA, na Norveškem in Elbi – večinoma se uporablja za pripravo žveplove(VI) kisline. Najpomembnejše proizvajalke železove rude so Rusija, Kitajska, Avstralija, Brazilija, Indija, ZDA, Kanada. Svetovna proizvodnja je pribl. 980 mln. t na leto. Pridobivanje in predelava železa sta znana že iz prazgodovinske dobe, najprej iz meteoritov (železna doba). Prve predmete iz železa najdemo v egipčanskih grobovih (ok. 4000 pr. n. š.). Prve naprave za talitev rud v Siegerlandu 400 pr. n. š., podobne v Italiji in rimskih provincah v začetku našega štetja. V 14. st. prvi plavži za pridobivanje surovega železa. Hitro ali počasno ohlajevanje železa vpliva na delež ogljika (sivo surovo železo) in silicija ali mangana (belo surovo železo). Sivo surovo železo uporabljajo za lito železo, belo naprej predelajo v jeklo. Staljeno lito železo je lahko tekoče, uporabljajo ga za ulivanje podnožja strojev, aparatov, električnih drogov in tudi za različne ulitke, posebej za graditev motorjev, vozil, ladij. Pomembne železove spojine so: železov(II) klorid (FeCl2 · 4H2O), ustrezno stabiliziran se uporablja proti slabokrvnosti (anemiji); železov(III) klorid (FeCl3 · 6 H2O), rumenosivi kristali, uporablja se kot barvno lužilo, za modro toniranje, pripravo črnil in barvil, tudi za jedkanje kovin; železov(III) oksid (Fe2O3) se uporablja v obliki α-Fe2O3 (rjavordeč, trd, paramagnetni prašek) kot angleško rdeča, kot slikarska barva (beneško in pompejsko rdeča) in za premaze magnetofonskih trakov; železov(II) hidrogenkarbonat oz. kisli železov(II) karbonat, Fe(HCO3)2, je sestavina mnogih mineralnih vod proti anemiji (železove slatine). Iz železovega(II) sulfida (FeS) in klorovodikove kisline pripravljajo v laboratoriju vodikov sulfid za analize. Železov(II) sulfat(VI) (FeSO4) uporabljajo za pripravo črnila, v barvarstvu, za uničevanje plevela; Mohrova sol. Na Slovenskem so znane že prazgodovinske talilnice železa; v antiki so pridobivali znano noriško železo (Norik). Čeprav so železo nabirali le v planinskih globelih in ne v pravih rudnikih, se je tradicija predelovanja nadaljevala skozi srednji vek vse do konca 19. st.; takrat so propadle številne stare fužine (npr. Bohinj, Radovna, Mojstrana, Reberca, Črna, Mežica) in livarna na Dvoru pri Žužemberku (1796–1891), nekatere pa so se pravočasno razvile v železarne in jeklarne (Jesenice, Bela Peč, Štore, Guštanj oz. Ravne, do 1899 Prevalje, od 1897 Škedenj pri Trstu) ter druge sodobne industrijske obrate za predelavo železa (npr. puškarstvo v Borovljah, kovinska galanterija v Železnikih, na Muti, umetno kovaštvo v Kropi). 1969 ustanovljeni koncern Slovenske železarne; železarne na Jesenicah, Ravnah in Štorah so se po 1990 prestrukturirale, toda ostale so pomembne za slovensko gospodarstvo.
Dostopnost