mesto, 1. splošno:veliko naselje; značilnosti: velika gostota prebivalstva, koncentracija trgovine, industrije in obrti ter zasebnih in javnih storitvenih dejavnosti. Posebne razlike med mestom in vasjo so v dobi velike mobilnosti in vsesplošne dostopnosti informacij manj pomembne kot nekdaj (urbanizacija), čeprav so v mestu tipi stavb, tloris in zgoščenost poselitve, problematika (promet in onesnaževanje okolja) ter način življenja še vedno drugačni od vaških.
Zgodovina Najstarejša mesta so nastala na Bližnjem vzhodu (razvite kulture, plodni polmesec; Damask, Jeriho). Višek razvoja mest so bila mesta antične Grčije (polis) in mesta v rimskem cesarstvu. V srednji Evropi so prva mesta nastala šele v 11. st., kot utrjena upravna in trgovska središča ali prestolnice, v katerih so si meščani v boju z mestnimi gospodi priborili posebne meščanske pravice, a so jih v obdobju absolutizma deloma spet izgubili (mestno pravo). Po industrijski revoluciji naglo širjenje mest, posebej na dotlej manj razvitih območjih sveta. – V Sloveniji so mesta nastajala predvsem v rimskem obdobju, po naselitvi Slovencev pa so se deloma ohranila le ob obali; v fevdalni dobi je nastalo na ozemlju sedanje RS 25 mest (nekatera so pozneje izgubila urbano naravo), na slovenskem etničnem obrobju še mesta Milje, Trst, Gorica, Čedad, Trbiž, Beljak, Celovec, Šentvid, Breže, Velikovec, Pliberk in Radgona. Do 1955 se je število mest v RS povečalo na 52; zdaj je neagrarnih naselij z več kot 2000 preb. pribl. 180.
Kratek pregled: mesto Mesto je bilo najpomembnejši pogoj za nastanek in razvoj razvitih kultur. Mesto je bilo vselej sedež vladarja, njegove uprave in vojske; bilo je središče trgovine, verskih kultov in kulturnega delovanja. V tem pogledu je bila ustanovitev mesta vedno povezana s prostorskim planiranjem. V nasprotju z vasjo je bila v mestu razvita delitev dela z delovnimi mesti v proizvodnji, trgovini, storitvenih dejavnostih in na javnih funkcijah. Značilnost mestnega življenja je bila socialna diferenciacija. Ker je bilo mesto vedno kraj menjave materialnih in kulturnih dobrin, so se v njem razvili posebne potrebe in meščansko življenje. Zaradi prednosti mestnega načina življenja so se meščani radi identificirali s svojim mestom in so ga bili pripravljeni tudi braniti z vojaško močjo in obzidji. To je veljalo vse do 19. in 20. st., ko so z industrializacijo nastale urbane aglomeracije, ki so razbile stare mestne strukture in jih temeljito preobrazile. Najstarejša mesta so nastala v 9./8. tl. pr. n. š. na Bližnjem vzhodu (npr. Jeriho), v 5. tl. pr. n. š. z razvitimi kulturami ob Nilu, Indu, Evfratu in Rumeni reki, od 2. tl. pr. n. š. tudi v vzhodnem Sredozemlju. Dura Europos je npr. nastala v helenističnem obdobju ok. 300 pr. n. š. na mestu veliko starejše semitske utrjene naselbine na vzpetini in je varovala cesto ob Evfratu. Lega in tloris mesta, ki je bilo v 3. st. n. š. porušeno in opuščeno in kasneje arheološko raziskano, razkriva gradnjo v obliki šahovnice, utrdbe, dele s svetišči in območje rimske garnizije. Italijansko mesto Lucca npr. še zdaj kaže svojo 2000-letno zgodovino: pravokotni tloris rimske kolonije iz 2. st. pr. n. š. s pravokotno mrežo ulic in centralno ležečim forumom se je ohranil tudi v srednjeveški podobi mesta. Razširjeno mesto bogatih obrtnikov in trgovcev so v 16./17. st. obdali s pasom utrdb. Od druge polovice 19. st. so zunaj obzidja nastala predmestja, deloma z industrijo in navezana na železnico ter sodobne avtoceste. Helenistične mestne državice 6./5. st. pr. n. š. so bile skupnosti, ki so se otresle oblasti kraljev in plemstva ter težile k politični in gospodarski samostojnosti, samoodločbi in enakopravnosti meščanov. V polisu so imeli vsi za obrambo zmožni meščani pravico sodelovati pri politiki in načelno tudi dostop do vseh organov odločanja. V srednjeveških trgovskih mestih in mestnih republikah v srednji Evropi z začetka novega veka se je po osvoboditvi izpod duhovnih in posvetnih gospodarjev izoblikovala mestna vladavina patricijev ali cehov. Svoboščine so obsegale mestne pravice do samouprave in sodstva ter meščansko svobodo. Ozemeljske države, ki so nastajale od poznega srednjega veka, so si priključile mesta in si prilastile njihovo gospodarsko moč. Stara in nova mesta so dobila nove funkcije kot rezidenčna, uradniška, univerzitetna, utrjena in garnizijska mesta. Tloris Mannheima iz 1758, ki je bil rezidenca volilnega kneza, npr. prikazuje v baročnem slogu zasnovano mesto iz obdobja absolutizma z vojaško funkcijo: na dominantni legi je grad z gledališčem, opero in akademijo, pred njim meščanske hiše, razporejene v obliki šahovnice, s cerkvami, mestno hišo, tržnico ter garnizija z vojašnicami, orožarno in trgom za parade. Za podobo srednjeveškega mesta so bili značilni cerkveni zvoniki in mestno obzidje. Število in velikost cerkva nista bila izraz potreb meščanov po prostoru, temveč prizadevanja, da lahko na čim več oltarjih prosijo za zaščito Boga ter mnoge priprošnjike in zavetnike. Mogočne cerkve niso služile samo čaščenju Boga, ampak so bile zunanje znamenje bogastva in pobožnosti meščanov. Vsak opis mesta tistega časa je navajal cerkve, samostane, bolnišnice in sirotišnice. Kdor opisuje mesto 20. st., našteva upravne organe, sodišča, visoke in druge šole, gledališča, muzeje, športne in rekreacijske objekte, nakupovalna središča, hotele, parke, velika industrijska podjetja v bližini pomembnih prometnih poti in letališč. Mesto kot življenjski prostor se je očitno močno spremenilo. Industrializacija, svoboda obrti, svoboda gibanja in bivanja, naraščanje prebivalstva, beg z dežele in selitev zaradi revščine so bili od 19. st. vzrok za nastanek milijonskih mest in obsežnih urbanih aglomeracij. Samo z dolgoročnim planiranjem in ogromnimi investicijami lahko v mestu ohranimo funkcije bivanja, materialne, kulturne in zdravstvene oskrbe in izrabe prostega časa ter s sodobnimi prometnimi povezavami omogočimo mobilnost prebivalstva, hkrati pa zadostimo potrebi prebivalstva po humanem življenjskem okolju in jim omogočimo istovetenje z mestom. Urbanizacija sveta je nezadržna. Sredi 18. st. je bilo v zahodni Evropi ok. 15 mest z več kot 100.000 prebivalci, Pariz in London pa sta imela že po 500.000 prebivalcev; zdaj je na svetu ok. 300 velemest z več kot milijon prebivalcev, daleč največ jih je v Aziji. Milijonska mesta, številna med njimi z obsežnimi revnimi četrtmi in barakarskimi naselji na robu mesta, z veliko gostoto zazidave, zlasti v cityju, so sposobna delovati le ob zmogljivi in dobro vzdrževani infrastrukturi. Pri tem je zelo pomembna vertikalna razporeditev, pri kateri niso pomembni samo pod zemljo speljane prometne poti in komunikacijska omrežja, temveč zlasti oskrba z vodo in energijo ter kanalizacija. Avtor Lothar Schuckert
Dostopnost