slikarske tehnike, v likovni umetnosti umetno-obrtni postopki nanašanja barve na podlago. Pri arhitekturi so v uporabi freska, mozaik in sgraffito, pri tabelnem slikarstvu pa enkavstika, tempera in mešane tehnike (ikona). Pri slikah na platno prevladuje oljno slikarstvo. Pri vseh omenjenih slikarskih tehnikah je treba prej pripraviti slikarsko podlago. Za slikarska sredstva se uporablja barvni pigment z vezivom, ki omogoča spojitev s podlago. Tehnično manj zahtevno, toda skoraj brez možnosti korektur, je slikanje z v vodi topnimi barvami na papir, npr. akvarel in gvaš. Za zaščito in zaradi poudarjanja luminoznosti se na ikone in oljne slike nanašajo premazi z lakom. Kovina se uporablja kot podlaga pri slikanem emajlu. Za slikana okna se uporablja barvno ali obarvano in žgano steklo, prav tako se nanaša barva tudi pri porcelanu in keramiki (vazno slikarstvo); nanašanje barve brez žganja pri slikanju na steklo.

Sorodna gesla: akvarel | enkavstika | freska | gvaš | ikona | mozaik | sgraffito | slikana okna | slikanje na steklo | slikarstvo | tabelno slikarstvo | tempera | vazno slikarstvo


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek