Finska (Suomi, uradno ime Suomen Tasavalta [finsko], Republiken Finland [švedsko], Republika Finska), severnoevropska država v. od Skandinavskega polotoka.

časovni pas srednjeevropski čas + 1 ura, poletni čas
površina 338.127 km2, S–J 1200 km, V–Z 550 km
prebivalstvo 5,2 mln., 15 preb./km2, letna rast 0,1 %, življenjska doba 78 let
glavno mesto Helsinki, 560.000 preb., kot aglomeracija 1 mln. preb., ob Finskem zalivu
upravna razdelitev 6 provinc (med njimi Ålandski otoki), vodijo jih guvernerji
članstvo v organizacijah OZN (od 1955), Svet Evrope, EU (od 1995), OECD, OVSE, Nordijski svet
uradni jezik finski in švedski (na Ålandskih otokih prvi uradni jezik); na severu tudi laponski
denarna enota evro (oznaka EUR)


Naravne razmere
Finsko omejujejo Rusija na V, Norveška in Švedska na S in SZ, na Z Botnijski zaliv, na J Finski zaliv, dela Baltskega morja. Skoraj četrtina površja leži s. od polarnega kroga. Gričevnata pokrajina, povečini nižja od 200 m, višja le na skrajnem SZ; kaledonsko gorovje (Haltiatunturi, 1328 m). Današnja izoblikovanost površja je posledica preoblikovanja v ledeni dobi. Debel ledeni pokrov je dodobra obrusil kamnito podlago in kamninski drobir odložil v morenah razl. vrst. Za nastanek rodovitnih tal in za poselitev so bili pomembni nanosi morja in voda s talečih se ledenikov. Sprostitev teže pokrova iz ledene dobe še danes povzroča počasno dviganje površja. Na J številna jezera (Finsko pojezerje): vseh je ok. 188.000 in zavzemajo skoraj desetino površine države. Reke so večinoma kratke, s številnimi brzicami. Zahodna obala je manj razčlenjena, ob jz. obali pa so številni zalivi, manjši otoki in čeri. Tam je tudi edina otoška skupina Ålandski otoki. Za subpolarno celinsko podnebje so značilna topla poletja (temperature do 30 °C) s kratkimi, svetlimi nočmi in dolge, mrzle zime z obilo snega. Obala Baltskega morja je navadno več mesecev vklenjena v led. Povprečna letna količina padavin 600–700 mm na J in 400–500 mm na S. Približno dve tretjini površja poraščenega z gozdovi, deloma močvirskimi. Največ je borovcev, smrek in brez. Visoko na S je območje arktične tundre z barji, grmičastimi resavami in lišaji. V državi je več narodnih in naravnih parkov.

Prebivalstvo
Ok. 93 % je Fincev, nekaj več kot 6 % je Švedov, največ v j. in jz. delu ter na Ålandskih otokih. Na S je še vedno ok. 2000 Laponcev (Samov). Preživljajo se z rejo severnih jelenov ali ribolovom. Finska je ena izmed najredkeje poseljenih evropskih držav, čeprav je gostota glede na visoko geografsko širino še vedno kar precejšnja. Gosteje poseljena je le v podnebno ugodnejšem jz. delu (Helsinki–Turku–Tampere). Skoraj dve tretjini ljudi živi v mestih. Ok. 90 % Fincev pripada evangeličansko-luteranski državni Cerkvi, več pa je tudi manjših verskih skupnosti. Največja od 20 visokošolskih ustanov je univerza v Helsinkih.

Državna ureditev
Po ustavi iz 1919 je Finska demokratična parlamentarna republika. Z dopolnitvijo ustave 1988 predsednika države volijo na neposrednih volitvah za šest let; svojo funkcijo lahko opravlja dva mandata. Parlament je enodomen, v njem je 200 poslancev; voljeni so za štiri leta. Vlado imenuje predsednik in je odgovorna parlamentu. Splošna vojaška obveznost. 1997 so število provinc zmanjšali na šest (prej 12).

Gospodarstvo
Finska je danes sodobna industrijska država. 8 % prebivalcev je zaposlenih v kmetijstvu in gozdarstvu, njihov delež v BDP pa je le 4 %. Kmetijsko izrabljenih je samo 8 % površine države. Poleg pridelovanja živil (živinoreja, pridelovanje žita) sta funkciji kmetijstva predvsem varstvo okolja ter trajna naselitev vseh delov države, zlasti zaradi nacionalne varnosti. Nahajališča železove, bakrove, cinkove in nikljeve rude. Najpomembnejše so strojna, papirna in elektroindustrija, razvite so tudi kemijska, steklarska, pohištvena, tekstilna in živilska industrija. Najpomembnejši zunanjetrgovinski partnerji so Nemčija, Švedska in Velika Britanija. Zlom Sovjetske zveze v začetku 90. let je v Finski povzročil hudo gospodarsko krizo. Stopnja brezposelnosti je bila konec 1993 kar 18 %. Dolgoročna perspektiva je zaradi visoke tehnološke razvitosti ugodna; zaradi članstva Finske v EU se bo na območju Baltika razvila pomembna evropska gospodarska regija, ki bo vključevala baltske države in Sankt Peterburg.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 124,0 mlr. USD, 23.890 USD na prebivalca
delež po panogah (2000) kmetijstvo 3 %, industrija 28 %, storitvene dejavnosti 69 %
uvoz (2001) 31,2 mlr. USD
izvoz (2001) 40,1 mlr. USD
zadolženost v tujini (december 1993) 30 mlr. USD


Zgodovina
Prvotne naseljence (Laponce) so od 1. st. potiskali z JZ novi priseljenci Finci. V 12. in 13. st. so bili pokristjanjeni pod vplivom Švedske (Erik IX. Sveti); ta si je deželo tudi priključila. 1284 je postala švedska vojvodina in 1581 velika kneževina. Sredi 16. st. je prevladala reformacija. V drugi nordijski vojni (1700–21) je skoraj celotno Finsko zavzela Rusija. Po mirovnem sporazumu v Nystadtu (1721) je morala Švedska Rusiji prepustiti v. Karelijo z Wyborgom, po končani švedsko-ruski vojni (1741–43) in mirovnem sporazumu v Åboju (1743) pa še preostali, z. del Karelije. Po sporazumu v Fredrikshamnu (1809) je celotna Finska pripadla Rusiji. Car Aleksander I. Pavlovič je prevzel naziv finskega velikega kneza, vendar je Fincem pustil notranjo suverenost in samoupravo. Proti koncu 19. st. se je pod vplivom panslavizma povečala rusifikacija, to pa je okrepilo finsko narodno zavest. Splošna stavka 1905 je carja prisilila, da je dal Fincem večjo samostojnost in dovolil demokratične volitve. Dokončen prelom z Rusijo po koncu oktobrske revolucije 6.12.1917. Finska je 7.3.1918 z Nemčijo podpisala separatni mir, novo pridobljeno neodvisnost je pred boljševističnimi poskusi prevrata branil general C.-G. von Mannerheim; 12.12.1918 je bil izvoljen za državnega namestnika; 21.6.1919 je bila sprejeta republikanska ustava. 14.10.1920 je Finska sklenila mirovni sporazum z Rusijo; po njem je Finska dobila ozemlje v okolici kraja Pečenga na polotoku Koli. Z razsodbo Društva narodov je 1921 dobila tudi Ålandske otoke. Po pohodu kmetov v Helsinke 1931 je bila vsiljena protikomunistična zakonodaja. Že 1933 je bila znova najmočnejša socialdemokratska stranka in okrepile so se vezi z ZSSR.
Ker je Finska po izbruhu druge svetovne vojne zavrnila sovjetsko zahtevo po nadzoru pomembnih strateških točk, je ZSSR novembra 1939 napadla državo. Po moskovskem mirovnem sporazumu (12.3.1940) je Finska izgubila v. Karelijo, del v. Finske in nadzor nad morsko ožino Hangö. Po bojih na nemški strani 1941–44 je Mannerheim (na predsedniškem položaju je 1944 zamenjal R. H. Rytija) 19.9.1944 sklenil s Sovjeti premirje. Po mirovnem sporazumu v Parizu (10.2.1947) je Finska izgubila Pečengo in Porkkalo, plačati pa je morala tudi vojno odškodnino v višini 300 mln. USD (do 1952). 1948 sporazum z ZSSR o prijateljstvu in sodelovanju; 1955 podaljšan za 20 let. Po njem je Finski vnovič pripadla Porkkala. Današnjo politiko je uveljavil predsednik J. K. Paasikvi (1946–56); izboljšal je odnose tako z z. Evropo kot z ZSSR in skandinavskimi državami. Povojne vlade so večinoma vodili socialdemokrati (V. Tanner, K.-A. Fagerholm) ali voditelji Kmečke stranke (U. Kekkonen). 1982–94 je bil predsednik države M. Koivisto; 1991 je prevzela oblast meščanska koalicija Centra, Združene nacionalne stranke, Švedske ljudske stranke in Krščanske unije, ministrski predsednik pa je postal Esko Aho. Zmanjšanje trgovanja s sosednjimi v. državami je povzročilo v začetku 90. hudo gospodarsko krizo. Dvostranska pogodba z Rusijo 20.1.1992 je razveljavila finsko-sovjetsko pogodbo o pomoči iz 1948. Marca 1992 je Finska zaprosila za sprejetje v EU, vendar pod pogojem, da ohrani nevtralni status države. Od februarja 1994 je bil predsednik socialdemokrat M. Ahtisaari, ki ga je 1999 zamenjala T. K. Halonen. 1.1.1995 je Finska postala enakopravna članica EU. Dva meseca po zmagi na parlamentarnih volitvah junija 2003 je morala odstopiti nova premierka Anneli Tuulikki Jäätteenmäki, ki pa so jo marca 2004 oprostili obtožb (v predvolilnem boju naj bi uporabila prisluhe med tedanjim em Liponnenom in ameriškim predsednikom Bushem), toda novi predsednik vlade je postal M. Vanhanen.

Umetnost: finska glasba, finska književnost, finska umetnost.

Sorodna gesla: Ahtisaari, Martti Oliva Kalevi | Ålandski otoki | Aleksander I. Pavlovič | Erik IX. Sveti | Fagerholm, Karl-August | finska glasba | finska književnost | finska umetnost | finski jezik | Halonen, Tarja Kaarina | Helsinki | kaledonsko gorovje | Kekkonen, Urho | Koivisto, Mauno | Mannerheim, Carl-Gustav von | nordijska vojna | nordijske države | Paasikivi, Juho Kusti | Pečenga | sporazum v Fredrikshamnu | Tanner, Väinö | Vanhanen, Matti


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek