telekomunikacijski satelit, samodejna relejna postaja za čezoceanski telefonski promet in prenos radijskih in televizijskih oddaj; telekomunikacijski satelit sprejema iz oddajne postaje na Zemlji k sebi usmerjene elektromagnetne valove z dolžino v cm-območju; ustrezne frekvence 4–16 GHz prevede v druge frekvence in jih pošlje na Zemljo. Tam jih sprejemajo posebne postaje, jim spremenijo frekvence in jih po oddajnih antenah ali kablih usmerjajo k cilju. Posebno pomembni so geostacionarni telekomunikacijski sateliti, katerih obhodna doba se ujema z vrtilno dobo Zemlje. Tak satelit kroži na višini ok. 36.000 km nad ekvatorjem, praktično ves čas ostaja nad istim krajem in je stalna povezava med dvema radijskima postajama, ki ležita v njegovem vidnem polju. Z razvojem ustreznih nosilnih raket oz. njihovo razmeroma poceni izdelavo (Ariane, Space Shuttle) se je povpraševanje po telekomunikacijskih satelitih zelo povečalo. V deželah s slabo razvitim telekomunikacijskim omrežjem je tako mogoče oskrbeti z radijskimi ali televizijskimi oddajami tudi oddaljene kraje. Celo visoko industrializirane dežele posredujejo televizijske oddaje čez telekomunikacijski satelit, ker kljub vsem tehničnim pripomočkom zaradi neugodnih zemljepisnih leg ne morejo vsa gospodinjstva sprejemati televizijskih oddaj; s telekomunikacijskimi sateliti premagajo mrtve kote. Za evropski prostor pomembna telekomunikacijska satelita sta Intelsat in ECS (oznaka za European Communication Satellite), last ESA, prvi izstreljen 1983 kot prvi komercialni evropski telekomunikacijski satelit. 1986 se je začela v Evropi doba satelitske televizije (televizija). Vedno več držav ima svoje lastne telekomunikacijske satelite. Poleg teh deluje še veliko manjših telekomunikacijskih satelitov za radioamaterje pa tudi za radijske zveze na kopnem in morju. Utirjanje telekomunikacijskih satelitov se postopoma razvija v gospodarsko panogo, v katero so se oz. se bodo vključile poleg agencij NASA in ESA še Japonska, Indija, Kitajska in Rusija.
Dostopnost