španska zgodovina, v začetku bronaste dobe so bili prebivalci Španije Iberci (izvirajo iz hamitske s. Afrike). Z njimi so se pomešali Kelti; 1000–500 pr. n. š. so prišli s severa. Ok. 800 pr. n. š. so Feničani, ok. 600 pr. n. š. pa Grki ustanovili prve kolonije. Kulturo Feničanov so prevzeli Kartažani. Od 237 pr. n. š. so imeli velika območja Španije pod svojo oblastjo. V drugi punski vojni so vdrli Rimljani in se še dve stoletji bojevali s Keltskimi Iberci. Prebivalce so romanizirali, 74 n. š. so sprejeli latinščino, 212 pa rimsko državno pravo. Med preseljevanjem ljudstev so v Španijo vdrli Vandali, Svebi in Alani (409), 415 pa Zahodni Goti; glavno mesto je po porazu proti Klodvigu I. (507) postalo Toledo. Zahodni Goti so bili sprva arijanci, 587 so med vladavino kralja Rekkareda sprejeli katolištvo. 711 so prišli Arabci čez Gibraltar, pri Jerez de la Frontera premagali Zahodne Gote (pod kraljem Roderikom) in v nekaj letih osvojili skoraj ves polotok. 756 je princ Abd Ur Rahman I. iz rodbine Omajadov zasnoval kordovski emirat (od 929 kalifat). Španija je pod Arabci doživela gospodarski, trgovski in kulturni razcvet. Arabci so prinesli nove kulturne rastline: riž, pomaranče, sladkorni trst, bombaž, znali pa so tudi izdelovati papir. Filozofi Avicenna, Averroes in M. Maimonides so vplivali na sholastiko in teologijo krščanskega srednjega veka. Zaradi notranjih spopadov in razkolov je omajadska država v 11. st. razpadla na več kot 20 malih državic; te so znova osvojile krščanske države na severu. Najstarejšo krščansko državo v Španiji – Asturijo – je v začetku 8. st. zasnoval Pelayo. Alfonz III. (866–910) je meje sprva majhne države razširil na J vse do reke Duero. Pod njegovimi nasledniki je postal León glavno mesto, po njem se je poimenovala tudi kraljevina. Sredi 10. st. se je od Leóna ločila Kastilija. V z. Pirenejih je 905 nastala kraljevina Navarra, iz Španske marke, ki jo je po zavzetju Barcelone ustanovil Karel I. Veliki, pa neodvisna grofija Katalonija (i. najprej Barcelona). Med vladavino navarskega kralja Sanča III. (1000–1035) je skoraj že nastala iberska kraljevina, a jo je razdelil med sinove na Navarro, Kastilijo, Aragonijo in Sobrarbe-Ribagorzo. 1037 je León zasedel Kastilijo, ta se je 1157 ločila, 1230 pa spet združila z njim. 1137 oz. 1164 združitev Aragonije in Katalonije. Na čelu rekonkiste sta bili ob podpori francoskih vitezov Kastilija in Aragonija. 1064 so Arabcem iztrgali Coimbro, 1085 Toledo in 1118 Zaragozo. Poraz pri Navasu de Tolosa (1212) je resno omajal oblast Almohadov. 1236 so Arabci izgubili Córdobo, 1241 Murcio, 1248 Sevillo. Pri tem se je Aragonija razširila v z. Sredozemlje: 1235 je zasedla Baleare, 1238 Valencio, 1282 Sicilijo, v začetku 14. st. Sardinijo in 1442 dobila Neapelj. Španija se je združila s poroko Izabele Kastilske in Ferdinanda Aragonskega (1469). Ferdinand je s pomočjo meščanstva zlomil moč plemiških stanov in razveljavil samostojno mestno oblast. Pregnal je Mavre in Jude in uvedel inkvizicijo; to je oslabilo gospodarstvo. 1492 je padla Granada kot zadnje oporišče Mavrov na španskem ozemlju. Istega leta je Kolumb v španski službi odkril Ameriko; s tem je bil postavljen temelj španskemu kolonialnemu imperiju; pogodba v Tordesillasu ga je 1494 ločila od portugalskega. 1512 je bila Kastiliji priključena s. Navarra. S poroko med Ivano Blazno in Filipom I. Lepim (1496) je bila utrta pot združitvi Španije, Burgundije in Svetega rimskega cesarstva pod Habsburžanom Karlom V. Ta je v Španiji zavladal po smrti Ferdinanda II. in bil 1519 izvoljen za nemškega cesarja. Pod njim so španski konkistadorji, mdr. H. Cortez in F. Pizarro, podjarmili skoraj celo Južno in Srednjo Ameriko. 1556 je oblast v Španiji, Burgundiji, Siciliji, Milanu in kolonijah in tudi na Filipinih prevzel njegov sin Filip II. Katoliška Španija je postala vodilna dežela protireformacije. 1571 je njeno ladjevje z zavezniki (Benetkami in papežem) pod vodstvom Juana Avstrijskega pri Lepantu premagalo turško ladjevje, vendar je bilo 1588 v napadu na protestantsko Anglijo skoraj popolnoma uničeno (armada). Zaradi Filipove protireformacijske politike so se začeli nemiri na Nizozemskem; sedem severnih provinc se je 1581 uprlo. Do 1609 so se bojevale za osvoboditev. Na evropskih tleh je Filipu II. uspelo razširiti oblast samo na Portugalsko (1580). Finančne obremenitve njegove politike so kljub mehiškemu in perujskemu srebru pripeljale državo do bankrota in oslabile špansko moč. Kljub temu sta do 17. st. cveteli španska književnost in umetnost. V tridesetletni vojni so bili španski Habsburžani zavezniki svojih avstrijskih bratrancev. 1621 obnovljena vojna z Nizozemsko. Ko je 1635 v vojno na strani protestantov stopila Francija, je bil njihov položaj skrajno težaven; 1640 se je Portugalska ločila od Španije, v istem letu so se začeli osvobajati izpod habsburške oblasti Katalonci. Z vestfalskim mirom (1648) je moral Filip IV. (1621–65) priznati samostojnost Nizozemske, s pirenejskim mirom (1659) pa se je moral v korist Francije odpovedati še Roussillonu in Artoisu in privoliti v ženitno pogodbo med Ludvikom XIV. in svojo hčerko Marijo Terezijo. Toda s tem težav Španije še ni bilo konec: 1667/68, ko je Francija napadla Špansko Nizozemsko, je Španija samo zaradi posega samostojne Nizozemske, Anglije in Švedske, izgubila le nekaj flandrijskih mest. Po končani holandski vojni je morala Španija z mirom v Nijmegnu (1678) odstopiti Franciji svobodno grofijo Burgundijo (Franche-Comté). Z bližajočim se koncem španske veje habsburške rodbine (ker Karel II. ni imel naslednika) je postala Španija jabolko spora zahodnoevropskih sil. Pred smrtjo je Karel z oporoko za svojega dediča določil Filipa Anžujskega, vnuka Ludvika XIV. Zaradi nastale nevarnosti francoske hegemonije je Velika Britanija skupaj z nemškim cesarjem, večino državnih stanov, Združeno Nizozemsko in Savojo sklenila zvezo proti Franciji, ta se je v španski nasledstveni vojni le s težavo ubranila; po mirovnih sporazumih 1713/14 v Utrechtu in Rastattu je Filipu ostala Španija s kolonijami; Velika Britanija je dobila Gibraltar in Menorko, Avstrija Špansko Nizozemsko, Milano, Neapelj in Sardinijo, Savoja pa Sicilijo. 1735 je Elizabeta Farnese, Filipova druga žena, izkoristila mednarodno napetost in dosegla nasledstvo za svoja otroka oz. špansko pravico drugega otroka do nasledstva v Neaplju in Siciliji, 1748 pa v Parmi in Piacenzi. Karel III. je v notranjo politiko uvedel nacionalne reforme po načelih razsvetljenega absolutizma. Reforme so zmanjšale vpliv plemstva in duhovščine. Njegova zunanja politika je Španiji prinesla odvisnost od Francije. Neurejene razmere v državi zaradi družinskega prepira med Karlom IV. (1788–1808) in njegovim sinom Ferdinandom je izkoristil Napoleon I. (1808). Premagal je Španijo, odvzel Burbonom špansko krono in za vladarja postavil svojega brata Josepha. Izbruhnila je nacionalna vstaja. Napoleonove sile je niso mogle obvladati. V matični deželi spori niso ponehali, medtem pa so se v Južni Ameriki začeli boji za neodvisnost (S. Bolívar, J. de San Martín). Španija je izgubila ozemlje. Nastale so samostojne države Venezuela, Ekvador, Bolivija, Čile in Argentina. Na Iberskem polotoku so Španci s pomočjo A. Wellingtona pregnali Francoze; 1812 sprejeta ustava, s katero je Španija postala ustavna monarhija; to ustavo je Ferdinand VII. (1814–33) razveljavil takoj po vrnitvi na prestol. Njegova reakcionarna oblast ni mogla preprečiti izgube ameriških kolonij niti zagotoviti Španiji vpliva v zunanji politiki. 1820 je vstaja častnikov in opozicije prisilila Ferdinanda, da je sprejel ustavo iz 1812, vendar je kongres svete alianse v Veroni sklenil (1822), da s posegom francoska vojska vrne Ferdinandu absolutno oblast (1823). Po njegovi smrti se je nasledstvu hčerke Izabele II. (1833–68) – nasledstvo v nasprotju s 1713 sprejetimi zakoni o dedovanju moških – uprl njen stric don Carlos. V prvi vojni karlistov se je kraljeva vdova Marija Kristina, regentka mladoletne hčerke, oprla na zmerne liberale. Tudi ko je pozneje don Carlos moral zapustiti Španijo, v deželi ni bilo miru. 1868 je liberalna opozicija z generali na čelu zrušila Izabelo. Špansko krono (Leopold Hohenzollern-Sigmaringen jo je odklonil) je 1870 sprejel vojvoda Amadej Savojski, a je moral 1873 odstopiti; istega leta je bila razglašena republika. Vendar je z novo karlistično vojno (1872–76) Španija spet dobila kralja, Izabelinega sina Alfonza XII. (1874–85). Med vladavino njegovega sina Alfonza XIII. (1886–1931) so ZDA napovedale Španiji vojno, povod zanjo je bila kubanska vstaja. Po porazu in uničenju ladjevja se je s pariškim mirom 1898 Španija morala odpovedati Kubi, Portoriku in Filipinom. Dobila je denarno odškodnino. Preostala južnomorska ozemlja, Mariansko in Karolinsko otočje, je 1899 prodala Nemčiji. Nasprotno je s špansko-francosko pogodbo pridobila novo kolonijo v s. Maroku. V notranji politiki so se na oblasti menjavali konservativci in liberalci. Gospodarstvo ni bilo enotno; število delavcev v industriji se je zelo povečalo (predvsem zaradi konjunkture v prvi svetovni vojni); velik vpliv anarhizma in marksizma. 1923 je zaradi vstaje Kabilov v Maroku in separatistične vstaje v Barceloni M. Primo de Rivera y Orbaneja v soglasju s kraljem vpeljal vojaško diktaturo. S francosko pomočjo je pokoril Maroko; uspelo mu je zmanjšati korupcijo v državni upravi, vendar je ob vse večjem pritisku socialnih in političnih problemov pustil neokrnjeno tradicionalno ekonomsko in politično moč velikih posestnikov, Cerkve in monarhije. 1930 je moral Primo de Rivera odstopiti. V naslednjem letu so na občinskih volitvah (12.4.1931) zmagali republikanci; padec monarhije. Mlada republika ni mogla obvladati velikih regionalnih in socialnih nasprotij. Z nastopom protirevolucionarjev pod vodstvom generala Franca se je 1936 začela španska državljanska vojna. S podporo nacistične Nemčije in fašistične Italije je zmagal Franco (1939). Ob podpori fašistične falange in sil osi je vzpostavil diktatorski režim. Španija je v drugi svetovni vojni ohranila nevtralnost, vendar je pošiljala Nemčiji prostovoljne enote v vojni proti ZSSR. Po 1945 so demokratične države Španijo zaradi diktature bojkotirale in ji preprečile vstop v OZN; zaradi hladne vojne in Francove spretne politike pa je svet omilil osamitev države. Z madridskim sporazumom (26.9.1953) je Španija v zameno za gospodarsko pomoč odobrila ZDA postavitev vojaških oporišč; 1955 je bila sprejeta v OZN. Ob močni industrializaciji v posameznih delih države od začetka 60. let, razvoju turizma in racionaliziranju kmetijstva pa so se povečevali socialni problemi. – 1963 napeti odnosi z Veliko Britanijo zaradi gibraltarskega vprašanja. Imenovanje princa Juana Carlosa za naslednika F. Franca Bahamondeja je zbudilo pričakovanja, da bo politično življenje liberalizirano. Vendar so se notranjepolitične razmere zaostrile zaradi Baskov, ker so zahtevali popolno avtonomijo (proces proti Baskom v Burgosu, 1970). 20.12.1973 v Madridu atentat na predsednika vlade Carrera Blanca, španske oblasti so ga pripisale podtalni baskovski organizaciji ETA. 1975 je (po Francovi smrti) Juan Carlos postal kralj in sprožil demokratizacijo političnih procesov (ustava decembra 1978). 1977–82 je vladalo Združenje demokratičnega centra (UCD) pod ministrskim predsednikom A. Suárezom (1977–81) in L. Calvom Sotelom (1981/82). Marca 1981 neuspešen poskus prevrata ultrakonservativnih častnikov. 1982 je postala Španija članica zveze NATO, 1986 članica ES. 1982–86 je sestavljala vlado Socialistična delavska stranka Španije (PSOE) z ministrskim predsednikom F. Gonzáles Márquezom na čelu; od 1996 je bil predsednik vlade J. M. Aznar López (predsednik konservativne stranke Partido Popular; stranka je na volitvah 1996 dobila največ glasov). Julija 1997 je ETA ugrabila in ubila baskovskega politika Miguela Angela Blanca. To in podobna dejanja izzovejo množične demonstracije proti ETI in junija 1999 je prišlo do kratkotrajnih pogajanj med ETO in vlado. 11.3.2004 je na madridski železniški postaji eksplodiralo več podtaknjenih bomb (191 mrtvih, 1900 ranjenih), vlada pa je za to teroristično dejanje najprej obtožila ETO. Kasneje se je izkazalo, da je atentat najverjetneje pripravila skrajna islamistična skupina iz Maroka, zaradi podpore Španije pri ameriško-britanskem napadu na Irak. Tudi zaradi kritik, da vlada ni dobro vodila preiskave, je 14.3.2004 na volitvah zmagala socialistična stranka pod vodstvom J. L. Rodrígueza Zapatere.
Dostopnost