prostorsko snemanje, načini snemanja in reprodukcije fotografskih posnetkov in filmov, ki omogočajo tridimenzionalen pogled na predmet. Pri stereografskem snemanju uporabijo dve nekoliko razmaknjeni kameri. Pri snemanju nastane par zelo podobnih slik, ki približno ustreza slikama, kakršni vidita levo in desno oko. Slikovni par opazujejo s stereoskopom ali posebnimi očali. Ta vsakemu očesu posredujejo le po eno sliko (npr. z uporabo polarizirane svetlobe). Različno oddaljeni predmeti so na slikah različno razmaknjeni. Očesi jih, podobno kot v naravi, opazujeta pod razl. koti, to pa daje občutek globine. Natančnejši postopek za prostorsko snemanje je holografija. V filmski tehniki uporabljajo številne načine, s katerimi želijo v gledalcu zbuditi občutek, da je sredi filmskega dogajanja, npr. predvajanje na široko in ukrivljeno platno (cinemaskop, cinerama); takšno doživljanje poudarijo s prostorsko posnetim zvokom. Pri tridimenzionalnem filmu predvajajo zaporedje stereografskih slikovnih parov, posnetih z dvema sinhroniziranima kamerama. Za predvajanje potrebujejo dva projektorja z viroma linearno polarizirane svetlobe: eden predvaja z navpično, drugi pa z vodoravno polarizacijo. Gledalec ima posebna očala. Eno stekelce prepušča navpično polarizirano svetlobo, drugo pa vodoravno. Sliki, ki ju tako sprejmeta očesi, se nekoliko razlikujeta. V možganih se sestavita v tridimenzionalno prostorsko sliko.
Dostopnost