fenomenologija [grško], nauk o fenomenih; pri J. H. Lambertu najprej nauk o spoznavnokritičnem raziskovanju čutnih pojavov. G. W. F. Hegel je fenomenologijo pojmoval kot razvoj zavesti od naivne čutne gotovosti prek refleksije njenih predmetnih razmerij postopno do samozavedanja; to v procesu spoznavanja in delovanja pri prisvajanju sveta zori do duha, se izraža v kulturnih oblikah umetnosti, religije in znanosti ter je nazadnje samo sebi razvidno v absolutnem védenju (pojem in predmet se popolnoma ujemata). V poznem 19. st. je pojem fenomenologije dobil antispekulativen pomen: fenomenologija je metoda nepristanskega opisa danosti zavesti (deskriptivna psihologija F. Brentana). – Transcendentalna fenomenologija, ki jo je utemeljil E. Husserl, s tem opisom vsebin zavesti zajema njene bistvenostne in pomenske vsebine (s postopki abstrakcije, ki jih Husserl imenuje ideacija oz. ideirajoča abstrakcija; ejdetika) ter analizo transcendentalne subjektivnosti, ki konstituira fenomene; ta pa ni istovetna z dejanskim jazom (s transcendentalno redukcijo). Da bi dosegli čiste bitnosti, moramo realne stvari in dejstva ter našo izkušnjo o njih namerno izključiti (epoche) in jih pokazati kot korelacijo intencionalne temeljne strukture zavesti (noesis). S poslednjimi formalnosplošnimi bitnostmi, ki jih dobimo z nadaljnjo abstrakcijo, se nazadnje odpre dostop do »stvari samih«. S tem pozivom fenomenološke metode je Husserl vplival na filozofijo 20. st. (zlasti na M. Schelerja, N. Hartmanna, A. Pfänderja in na filozofijo eksistence), pa tudi na znanost, mdr. na psihiatrijo in teologijo.
Dostopnost