raketa (nemško Rakete, iz italijanskega rocchetto, ‘tulec, valjček’), leteče telo z raketnim ali reakcijskim pogonom (reakcijski motor), ki dosega izredno velike hitrosti. Večje rakete uporabljajo za vesoljske polete, prevoze posadke in tovora (npr. pri vtirjanju satelitov). Signalne rakete vsebujejo gorljivo snov, ki se na veliki višini vžge in osvetli okolico; podobne so raketam za ognjemete. Rakete proti toči ponesejo v jedro oblaka kondenzacijska jedra, ki omogočajo utekočinjenje vodne pare in preprečijo, da bi se podhlajena para nenadoma spremenila v led. Vojaške rakete prenašajo klasično ali jedrsko razstrelivo. Zaradi velike hitrosti lahko sledijo letalu ter ga prestrežejo in uničijo. Raketa je izdelana v obliki tulca z ostro, koničasto glavo; v njej je koristni tovor. V zadku ima raketni motor. Ta motor deluje po zakonu o akciji in reakciji (Newtonovi zakoni): pri zgorevanju se zelo povečata prostornina in tlak goriva, zato gorivo z veliko hitrostjo izstopa skozi šobe. Zaradi spremembe gibalne količine goriva se spremeni tudi gibalna količina rakete, ki se zato pomika v nasprotno smer izstopanja plinov. Enota za potisno silo motorja je newton; včasih (nepravilno) izražena v tonah (sila, s katero na Zemljo pritiska telo z maso ene tone). Raketa poleg goriva nosi s seboj tudi za gorenje potreben kisik ali kakšen drug oksidant. Pri raketah z motorjem na trdno gorivo sta gorivo in oksidant zmešana in stisnjena v trdno snov; ta zgoreva z zadnjega dela proti sredini rakete. Takšni raketni motorji imajo razmeroma kratko gorilno dobo, a veliko potisno silo (npr. 600 mln. N); raketi dajo močan začetni pospešek, zato so v uporabi predvsem za vojaške rakete (signalne rakete, raketno orožje), manjše raziskovalne in modelarske rakete ter rakete za ognjemete. Večje in bolj zapletene rakete uporabljajo predvsem tekoče gorivo. Gorivo (npr. petrolej, alkoholi, vodik) in tekoči kisik sta v ločenih rezervoarjih. Črpalke, ki jih poganjajo plinske turbine (z močjo do 50.000 kW), pod visokim tlakom potiskajo potrebno količino goriva in oksidanta v gorilne komore. Pri teh raketah je dotekanje goriva nadzorovano in trajnejše, zato dosežejo večje končne hitrosti. Ker človek prenese le razmeroma majhne pospeške, so takšne rakete primerne za vesoljske polete s posadko. Raketa Saturn V, ki so jo uporabljali za polete na Luno, porabi v sekundi do 2700 kg goriva; največji potisk prve stopnje znaša ok. 35 mln. N (pribl. 2,5 minute). Zaradi velike porabe goriva traja pogon s klasičnimi raketnimi motorji le kratek čas. Za medplanetne polete razvijajo motorje, ki bi ob majhni masi dosegali precej višje hitrosti. Takšni so npr. ionski motorji (tok električno pospešenih ionov) ali fotonski motorji (fotoni močnih svetlobnih virov, sevalni tlak). Potisk takšnih motorjev je sicer majhen, po daljšem pospeševanju pa dosežejo veliko hitrost in tudi potem dobro delujejo. Vključili bi se šele v višji atmosferi, do tja pa bi raketo pripeljali motorji na tekoče gorivo. Končno hitrost oz. višino leta lahko povečajo tako, da med letom odmetavajo nepotrebne sestavne dele rakete. S tem se zmanjšuje masa rakete, tako da pri enakem potisku motorjev močneje pospešuje. Večje rakete zato gradijo v stopnjah (večstopenjska raketa); vsaka stopnja ima svoje rezervoarje za gorivo in motorje, nato pa se, ko ji zmanjka goriva, odcepi. Velike rakete krmilijo s kardansko obešenimi motorji. Obrača jih hidravlični mehanizem in tako spreminja smer potiska. Stabilnost raket dosežejo s sistemom vrtavk. Računalnik primerja položaj žiroskopske vrtavke s položajem rakete in v skladu s predprogramiranimi podatki uravnava položaj motorjev. V nekaterih fazah leta izmenjuje podatke s kontrolnim središčem na Zemlji; od tam dobiva navodila za morebitne popravke. Startne rakete in pomožne rakete uporabljajo za doseganje dodatnega potiska, npr. pri vzletu vojaških letal na kratkih stezah ali letalonosilkah, pri izstrelitvi Space Shuttla; so manjše in uporabljajo trdno gorivo. Medcelinske rakete so vojaške rakete z dosegom več kot 10.000 km; ko dosežejo načrtovano višino, začnejo prosto padati (po balističnih krivuljah zunaj ozračja Zemlje) proti zaželenemu cilju. V obdobju hladne vojne so jih izdelovale velike sile, da bi druga drugo strahovale. Imajo več konic z jedrskim nabojem – te se pred padcem ločijo in usmerijo vsaka proti svojemu vnaprej določenemu cilju.
Zgodovina Rakete na trdno gorivo so uporabljali za ognjemete na Kitajskem že v 12. st. Pionirja sodobne raketne tehnike sta ruski učitelj K. E. Ciolkovski (1857–1935) in ameriški profesor R. H. Goddard (1882–1945), ki je 16.3.1926 izstrelil prvo raketo na tekoče gorivo; pri poletu – trajal je dobri dve sekundi – se je raketa dvignila 12 m visoko. V obdobju med vojnama so raketni motor skušali uporabiti za pogon vozil. V drugi svetovni vojni so razvili uporabne rakete na tekoče gorivo z imenom V2; z njimi so obstreljevali London (V-rakete). Za razvoj so bili posebej pomembni nemški znanstveniki W. von Braun, W. Dornberger (1895–1980) in H. Oberth, ki so po vojni delali v ZDA. Nadaljnji razvoj se je nato nadaljeval v vseh močnejših državah na svetu. V ZDA so razvili rakete Atlas, Thor Delta, Titan, Saturn, nato pa prešli na Space Shuttle. ZSSR je izdelala številne uspešne rakete (npr. Proton), za izstrelitev vesoljskih postaj pa so gradili štiristopenjsko raketo. G 1 s 70 motorji (višina 114 m, premer spodnje stopnje 26 m, teža ob izstrelitvi 8000 t). Evropske države, združene v Evropsko vesoljsko agencijo, razvijajo projekt Ariane, Kitajska pa projekt Dolgi pohod.
Dostopnost