retorika [grško], govorništvo, nauk o umetniško oblikovanem govoru, njegovih pravilih, strukturi, izraznih sredstvih in slogovnih oblikah. Retorika je nastala z demokracijo v Atenah (Gorgias iz Leontine), vsebovala je državniške, sodne, pozneje tudi slavilne govore (panegirik). Rimljani so prevzeli oz. naprej razvijali teorijo in prakso retorike; v srednjem veku je bila retorika disciplina sedmih svobodnih umetnosti (artes liberales); kot umetnost prostega govora (zlasti pri teologih in pravnikih) je bila vse do 18. st. del učnega kanona v gimnazijah in na univerzah. Odtlej so retorične norme vse bolj zavračali v prid bolj individualnega oblikovanja govora. Retorika je do začetka 20. st. veljala za vejo filologije in bila učni predmet; v okviru retorike so se ukvarjali s preučevanjem retoričnih figur tudi v literaturi. Retorika kot lastnost pesništva se je uveljavila posebej v humanizmu, baroku in razsvetljenstvu, na splošno v vseh literarnih besedilih z bogato simbolično vsebino. Moderna literarna veda je zanimanje za retoriko prebudila s formalističnimi raziskavami (formalizem, novo kritištvo), pogosto se je loteva tudi semiotika.
Dostopnost