porcelan [italijansko], bela keramična snov (keramika) in tudi predmeti, izdelani iz porcelana (npr. posodje, plastike itd). Porcelan je trši od jekla, odporen proti kislinam (razen proti fluorovodikovi) in ne prevaja električnega toka. V tehniki ga uporabljajo za izolatorje, laboratorijske pripomočke in shranjevanje tekočin. Evropski trdi porcelan vsebuje ok. 50 % kaolina in po 25 % kremenca in glinenca. Mehki porcelan (kitajski porcelan) vsebuje manj kaolina. Zmesi s plavljenjem očiščenega kaolina, zmletega kremenca in glinenca v filtrirni stiskalnici odvzamejo odvečno vodo in pregneteno maso nato ročno oblikujejo ali odlivajo v mavčne modele ter nato posušijo. Prvemu žganju (900 °C) sledi glaziranje s potapljanjem v kaolinski glazurni kaši, ki vsebuje veliko talil (glinenca, kremenca in marmornega prahu). Plast posušene glazurne mase se ob drugem žganju (1400 °C) zatali na črep; pri tem žganju tudi zasintra. Okrasje slikajo oz. nanašajo po prvem žganju na še porozni črep z barvami za slikanje pod glazuro (v 18. st. samo kobaltno modra) ali pa z barvami za slikanje na glazuro (izbira teh je tako rekoč neomejena) po drugem žganju in jih pri tretjem žganju (pri 900 °C), s katerim zavarujejo poslikane predmete s šamotnimi obodi, vžgejo v glazuro. Metaliziran porcelan ima naneseno plast srebra. Biskvitni porcelan je dvakrat žgan neglaziran porcelan. Surogatni porcelan so steklasti francoski fritni porcelan (pâte tendre) in angleški kostni porcelan s primesjo pepela govejih kosti brez železovega oksida. Pri nižji temperaturi (1100 °C) žgan mehki porcelan je manj odporen proti udarcem in temperaturnim spremembam kot trdi porcelan. – Porcelan so na Kitajskem izdelovali že od 7. st., proti koncu 13. st. pa je prihajal tudi že v Evropo. Prvi evropski porcelan je (1708/09) ob pomoči E. W. von Tschirnhausa izdelal v Meißnu J. F. Böttger. V evropskih manufakturah porcelana 18. st. (zlasti Meißen, Dunaj, Berlin, Nymphenburg, Frankenthal, Sèvres, København) je umetniško oblikovanje porcelana doseglo svoj vrhunec.
Dostopnost