ravnovesje,
1. splošno: stanje, v katerem so nasprotujoče si sile izenačene.
2. fizika: 1) v mehaniki ločimo stabilno, indiferentno in labilno ravnovesno stanje, glede na to, ali se sistem pri majhnih motnjah vrne v staro lego, ostane v novi ali se znatno oddalji (statika). 2) zaprt termodinamski sistem doseže termodinamsko ravnovesje takrat, ko entropija doseže svoj maksimum. 3) kemično ravnovesje ali radioaktivno ravnovesje je stanje, ko v časovni enoti nastane ravno toliko snovi, kot je razpade (dinamično ravnovesje).

Sorodna gesla: Arhimed | entropija | Gibbs, Josiah Willard | instabilen | stabilnost | statika
3. gospodarstvo: v ekonomiji običajen izraz (sicer prevzet iz mehanike) za označitev skladnosti med dvema ekonomskima spremenljivkama, na katero vpliva vedenje različnih ekonomskih subjektov, npr. ravnovesje med investicijami in varčevanjem je doseženo na podlagi enakosti med načrtovanim obsegom investicij podjetij in načrtnim odpovedovanjem porabi potrošnikov (varčevanje). Narodnogospodarsko (agregatno) ravnovesje je rezultat številnih delnih (parcialnih) ravnovesij (notranjega in zunanjega ravnovesja, ravnovesja na trgih posameznih proizvajalnih dejavnikov, ravnovesja na posameznih blagovnih trgih ipd.).

Sorodna gesla: ravnotežna tržna cena


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek