tempelj, sprva sveti kraj, nato božanstvu tega kraja posvečena stavba; (nekrščanska) božja hiša, svetišče. Izjeme: mošeja, sinagoga in šintoistični tempelj. Oblikovno najpomembnejši je bil grški tempelj; zgrajen predvsem v ograjenem kultnem kraju; vstop skozi vrata (propilon). V notranjosti templja (grško naos, latinsko cella) je bila podoba božanstva, žrtvenik pa je stal na prostem pred templjem. Oblika templja se je razvila iz stanovanjske hiše, konstrukcija pa iz lesenih stavb. Tipi templjev: 1. antni tempelj (templum in antis; vzor megaron) z jezičastima podaljškoma (anti) stranskih zidov cele na obeh straneh portala; portala (če so med antama postavljeni stebri) ustvarjata predprostor (pronaos); 2. dvojni antni tempelj z drugim predprostorom na zadnji strani cele (opistodomos), včasih s prostilom (samostojno stoječ stebrni predprostor pred celo), amfiprostilom (stebrni predprostor tudi na zadnji strani); 3. peripteros, tempelj s stebriščem na vseh straneh; 4. dipteros, tempelj z dvojnim stebriščem na vseh straneh; psevdoperipteros: stebri ne stojijo samostojno, ampak le izstopajo iz stranskih zidov cele; 5. tolos, z vrsto stebrov obkrožena stavba s tlorisom kroga. V narisu se templji razlikujejo po stebrnih redih. Tempelj je bil nasploh zgrajen na stopničasti podlagi (zgornji del: stilobat). Vsi arhitekturni členi so bili prevlečeni s štukom in deloma prebarvani. Pravokotna cela brez oken je bila pri velikih zgradbah z dvema vrstama stebrov razdeljena v ladje. Strop cele in dvokapna streha sta bila lesena, strop nad stebriščem pa večinoma iz kamnitih preklad s kasetami. Na čelni strani templja je zatrep dvokapne strehe zapiral timpanon. Kljub strogi zidavi je grški tempelj deloval živo zaradi rahle ukrivljenosti na deblih stebrov, stopničastega temelja in ogredja, razl. razdalj med stebri, debeline stebrov (vogalni stebri močnejši) in rahle nagnjenosti stebrov navznoter.
Dostopnost