bosanska književnost, sad duhovnih ustvarjalnih vzgibov prvotno krščanske kulture na tleh Bosne, Hrvatov in Srbov, po vdoru Turkov in pod njihovo prevlado pa tudi muslimanov, deloma islamiziranih slovanskih velikašev in ljudstva, deloma priseljencev iz Anatolije. V 16. st. se je tja priselila tudi skupina sefardskih Judov, izgnanih iz Španije. Prvotna pismenost v Bosni je povezana s krščanskim izročilom; to kažejo zborniki, namenjeni bogoslužju (Mihanovićev, Grškovićev in Hvalov iz 1404), v 17. st. pa so nastajale propagandne verzifikacije islamskega duhovnega izročila, ilahije, kaside, pisane v slovanskem jeziku in arabski pisavi. S prihodom frančiškanov se je začela utrjevati katoliška pismenost. Dela so tudi že tiskali; Matija Divković (1562–1631) je izdal Nauk krstjanski za narod slovinski (1611) in druge nabožne spise. Njihov pomen je bil v prvi standardizaciji bosenske hrvaščine. Bosna je bila živahna v ustnem slovstvenem ustvarjanju, tiskana beseda pa je doživela prerod z uvedbo avstro-ogrske uprave (1878–1918), ko sta se postopoma razmahnila srbsko in hrvaško narodno prebujenje. Poleg glasil, ki so jih imele vse tri skupine, so bili pomembni ustvarjalci književnosti v pravem pomenu besede; prvi pregled književnosti v Bosni je napisal Slovenec M. Napotnik, izdal ga je 1884. Po izročilu ljudskega slovstva sta ustvarjala fra Grga Martić in Ivan Franjo Jukić. V obdobju realizma je P. Kočić pisal novele in ustvaril satirično dramsko besedilo (Jazbec na sodišču, Jazavac pred sudom) ter kritično upodabljal razmere pod avstrijsko upravo; v njegovih delih je estetska književnost v Bosni doživela prvo stopnjo razvoja. Po prvi svetovni vojni se je začel uveljavljati Isak Samokovlija. V novelah je prikazoval značilnosti življenjskega okolja sefardov; takrat je dosegla književnost v Bosni estetski vzpon. To je bil čas socialne književnosti in v tem slogovnem in miselnem krogu so se uveljavljali drugi pisci, zlasti H. Humo. Po drugi svetovni vojni se je v Bosni in Hercegovini razvijala integralna književnost, najvišji vrh je dosegla po drugi svetovni vojni v delih pripovednika B. Ćopića (novele, romani, mladinska književnost), pesnika Maka Dizdarja, avtorja znamenite zbirke Kamniti spavač (Kameni spavač, 1966), romanopisca Mladena Oljače (Molitev za moje brate, Molitva za moju braću, 1957; sl. 1965, in Kozara, 1966; sl. 1969). Absolutni estetski vrh, enakovreden Andrićevem, je dosegla književnost v romanih M. M. Selimovića (Derviš in smrt, Derviš i smrt, 1966; sl. 1969, Trdnjava, Tvrđava, 1970; sl. 1972). Z njima je tematiziral razmerje med posameznikom in institucionalizirano močjo. Delo odlikuje izredno duhovno bogastvo, napisano je v izbrušenem slogu. Sicer pa se je književnost v Bosni po drugi svetovni vojni pospešeno razvijala v vseh zvrsteh in žanrih ter postala nedvomno celovita.
Dostopnost