kvantna teorija, teorija, s katero opisujemo mikrofizikalne sisteme (tj. atome, molekule, atomska jedra in osnovne delce) in procese v njih. V delih narave, ki so dostopni naši neposredni zaznavi, potekajo pojavi zvezno, ker je v njih zastopano veliko atomov. V nasprotju s tem so procesi v posameznih atomih skokoviti. Zaradi zelo majhne velikosti atoma (premer pribl. 10–10 m) je za elektrone, ki krožijo okrog jedra, le malo stabilnih, ostro določenih energijskih nivojev (diskretna energijska stanja). Atom lahko sprejme (absorbira) obrok energije (ki mu jo dovedemo npr. s svetlobnim fotonom) le, če ta ustreza razliki dveh energijskih nivojev. Elektron pri tem prejme energijo in preskoči na višji nivo. Če se elektron pozneje vrne na prvotni nivo, odda razliko energije v obliki izsevanega fotona; svetloba, ki jo pri tem izseva (emitira) atom, ima črtasti spekter. Ni mogoče ugotoviti, kateri atom je izseval foton in kdaj ali pojav celo napovedati vnaprej. Izsevanje fotona lahko opišemo le statistično (statistika). Oddane ali prejete energijske obroke, ki se pojavijo ob skokovitih prehodih, imenujemo kvanti (npr. foton). Einsteinova enačba povezuje energijo kvanta W s frekvenco oddane svetlobe ν: W = h · ν; h je Planckova konstanta, ki je značilna za kvantno fiziko. Kvante lahko pojmujemo kot izsevano valovanje z določeno valovno dolžino ali oddani delec z določeno energijo. Oba načina gledanja sta enakovredna (dualizem). Po Heisenbergovem načelu nedoločenosti ni mogoče hkrati ostro določiti lege delca in njegove gibalne količine. Stanja mikrofizikalnih sistemov, ki jih lahko označimo z določenimi številskimi vrednostmi (kvantna števila), imenujemo kvantizirana stanja. Če ima več stanj enako energijo, so degenerirana. V nasprotju z vezanimi elektroni imajo lahko prosti elektroni poljubno energijo. Začetki kvantne teorije segajo v konec 19. st. M. Planck je 1900 podal enačbo za spekter svetlobe, ki jo seva segreto črno telo. 1905 je A. Einstein privzel, da elektromagnetno valovanje sestavljajo obroki energije (kvanti) in s tem privzetkom pojasnil fotoefekt. N. Bohr je 1913 za razlago črtastih sprektrov atomov privzel, da se elektroni v atomu gibljejo po tirih z določenim radijem in pri tem ne sevajo svetlobe. Sevajo ali absorbirajo takrat, ko elektron preskoči z enega tira na drugega. Izdelal je Bohrov model atoma. Ok. 1925 sta W. Heisenberg in E. Schrödinger (neodvisno drug od drugega) na sprva navidezno popolnoma razl. načina opisala kvantno mehaniko. Prehod iz kvantne teorije do klasičnega načina pojmovanja je v korespondenčnem načelu opisal Bohr.
Dostopnost