radio, sistem naprav in postopkov za brezžično prenašanje signalov (sporočil, glasbe) na daljavo. Temelj prenosa elektromagnetno valovanje. Ustvari ga oddajna antena, sprejemna pa ga spremeni v električni signal. Uporablja se kot sredstvo množične komunikacije; pri tej prenos poteka enosmerno (od oddajnika do poslušalcev). Na podoben način potekajo tudi tovrstne dvosmerne komunikacije (npr. mobilna telefonija, walkie-talkie).
Oddajna stran Zvočne signale v studiu z mikrofonom spremenijo v nizkofrekvenčni električni signal (nizka frekvenca). V oddajniku z njim modulirajo (modulacija) visokofrekvenčni električni signal (nosilna frekvenca). Tega ojačijo in vodijo v anteno, tam pa nastane elektromagnetno valovanje, ki izseva v prostor. Pogosto zvok posnamejo na magnetofonski trak. S tem je omogočeno popravljanje napak in sestavljanje posnetkov z razl. trakov, npr. reportaže s terena in glasbe s plošče. Tako pripravljeno oddajo pošljejo v prostor. Poročila, športni prenosi in nekatere oddaje potekajo neposredno, tj. niso posnete na magnetni trak. Novejši oddajniki z radijskimi signali (skupaj s televizijskimi) napajajo kabelski distribucijski sistem ali pa so nameščeni na satelitu.
Sprejemna stran Sprejemanje oddaj omogočajo radijski sprejemniki. Po obliki in velikosti se med seboj zelo razlikujejo, vsi pa sprejemajo valovanja enakih frekvenčnih pasov. Sprejemne frekvence, način modulacije in širina frekvenčnega pasu so standardizirane za ves svet. Najbolj razširjeni so superheterodinski sprejemniki. Po načinu uporabe ločimo sobne sprejemnike (napaja jih električno omrežje), potovalne radijske sprejemnike (napajajo jih baterije) in avtomobilske radijske sprejemnike (napaja jih avtomobilska električna napeljava). Elektronke v sprejemnikih so danes skoraj popolnoma zamenjali tranzistorji, pogosto združeni v integrirana vezja. Pri starejših sprejemnikih so delovne frekvence določali nihajni krogi, danes pa so jih nadomestili kremenovi oscilatorji (uglaševalnik). Kakovostni sprejemniki (hi-fi, stereofonija) so v posebnem ohišju: iz njega izhaja električni signal; ta teče v močan ojačevalnik, nato pa v zvočnika.
Frekvenčna območja Vsak radijski oddajnik sme oddajati le na določeni frekvenci, z določeno močjo in v omejenem frekvenčnem pasu. S tem so preprečeni prekrivanje radijskih signalov in motnje, ki bi zato nastale. Za radijske oddaje so z mednarodnimi dogovori rezervirana radijska frekvenčna območja; na evropskem radijskem območju: dolgi valovi (DV): 150–285 kHz (valovne dolžine 2000–1050 m), srednji valovi (SV): 535–1605 kHz (560–189 m), kratki valovi (KV): območja pri 6,1 MHz (49 m), 7,5 MHz (41 m), 9,7 MHz (31 m), 12 MHz (25 m), 19 MHz (16 m), 25 MHz (13 m), ultrakratki valovi (UKV): 30–300 MHz (1–10 m). Dolgi in srednji valovi se dobro uklanjajo in jih lahko sprejemajo zelo oddaljeni kraji, potrebujejo pa močan oddajnik; kakovost prenosa je slaba. Kratki valovi se odbijajo od ionosfere, zato jih je mogoče sprejemati na drugih celinah. 49-metrski pas imenujemo evropski pas; oddajniki s tega pasu omogočajo sprejem po vsej Evropi; za to zadostuje že boljši prenosni radijski sprejemnik. Ultrakratki valovi se širijo premočrtno, zato jih je mogoče uporabljati le za majhno območje (premer 100 km); predvsem ga izkoriščajo regionalne radijske postaje. Zaradi frekvenčne modulacije (FM) omogoča zelo dobro reprodukcijo. Moč oddajnikov je razmeroma majhna. Zaradi kratkega dosega lahko v oddaljenosti nekaj 100 km isto frekvenco uporabijo za drug oddajnik.
Zgodovina Radio temelji na teoriji angleškega fizika J. C. Maxwella (iz 1873), ki opisuje širjenje elektromagnetnih valovanj. 15 let za njim je takšna valovanja ustvaril nemški fizik H. R. Hertz. Izum radia pripisujejo G. Marconiju, ki je 1896 brezžično prenašal signale 1,6 km daleč. Že 1901 je signale prenašal 322 km daleč, 1902 pa je redno prenašal sporočila prek Atlantika. Kmalu zatem, ko so razvili elektronko za ojačitev električnih signalov in proizvajanje visokofrekvenčnih nihanj, so se pojavile prve radijske postaje (po prvi svetovni vojni v Evropi in ZDA). Domnevno prva javna radijska oddaja je stekla februarja 1920 v Pittsburghu (ZDA). – V Sloveniji prvi oddajal (1924) M. Osana (s svojim oddajnikom), 1925 slovenski radioamaterji posredovali program na Bled; naslednje leto prvi radijski prenos koncerta. 15.5.1926 je v Zagrebu začela oddajati srednjevalovna radijska postaja. Veljala je za prvo na Balkanu. Poskusne oddaje ljubljanske radijske postaje (od 1.9.1928), druge v tedanji Jugoslaviji; 28.10.1928 začetek delovanja Radia Ljubljana; licenco za oddajanje je imela Prosvetna zveza. V Ljubljani je zgradila studio. Oddajna postaja v Domžalah je bila last ministrstva za pošto in telegraf. Radijski program se je razširil (1938) že na osem ur na dan, število naročnikov pa se je povzpelo na 19.406. Nemci so zbombardirali oddajnik (11.4.1941); v Ljubljani je z novim oddajnikom začela delovati italijanska družba EIRA, 1943 pa je radio prevzela dunajska družba Rawag. Od novembra 1941 do marca 1942 je v Ljubljani delovala ilegalna odporniška radijska postaja Kričač. Ker je Italijani niso mogli odkriti, so zaplenili radijske sprejemnike. Jeseni 1944 je v Črnomlju začel delovati Radio Osvobodilne fronte, 9.5.1945 pa v Ljubljani začel redno oddajati Radio Svobodna Ljubljana. Pozneje se mu je priključila vrsta lokalnih postaj. Slovenija je 1953 kot tretja v Evropi uvedla UKV-sistem, 1968 stereofonsko oddajanje. Slovenski radio oddaja tudi manjšinske programe, redni slovenski programi pa so tudi na Radiu BBC, Radiu Glas Amerike, Radiu Vatikan, na Švedskem, v Nemčiji, Avstraliji, Kanadi, Argentini in Urugvaju (nekdaj tudi v Franciji, ZSSR, ČSSR, Kitajski in Albaniji). Oddaje za slovensko manjšino na Radiu Celovec (tam od 1998 tudi dve zasebni dvojezični radijski postaji), Radiu Trst in na Radiu Győr. Med slovensko osamosvojitveno vojno (1991) so jugoslovanska letala bombardirala več radijskih in televizijskih oddajnikov; v samostojni RS razmah zasebnih komercialnih postaj (več kot 50); od 1997 RTV Slovenija dostopna tudi na internetu.
Dostopnost