Hitler, Adolf, nemški politik in diktator, *20.4.1889 Braunau (Zgornja Avstrija), †30.4.1945 Berlin (samomor); iz malomeščanskega okolja; želel je postati slikar, a mu ni uspelo. Seznanjen z antisemitskimi in nacionalističnimi idejami je 1913 odšel v München; med prvo svetovno vojno prostovoljec v bavarski armadi, 1919 član Nemške delavske stranke, julija 1921 predsednik po preimenovanju v Nacionalsocialistično nemško delavsko stranko (NSDAP). Bojeval se je proti vladi »novembrskih zločincev« v Berlinu. Izrabil je nezadovoljstvo množic zaradi versajskega miru. SA in SS sta s svojimi terorističnimi dejanji naznanila slog njegovega političnega gibanja. Njegov poskus 8./9.11.1923 (pohod na Dvorano vojskovodij), da bi vrgel vlado in ga pripeljal na oblast, se je ponesrečil. Trdnjavski zapor v Landsbergu (april-december 1924) je izkoristil za pisanje programske knjige Moj boj (Mein Kampf). 1925 je obnovil NSDAP; po neuspelem udaru se je odločil, da bo na oblast skušal priti ne s prevratom, ampak po legalni poti. Svetovna gospodarska kriza 1929 in njene posledice (1932: 5,6 mln. nezaposlenih v Nemčiji) so dale agitaciji močan zagon. Tako je njegovo stranko predstavljala predvsem kot okop proti boljševizmu in porok za ponoven dvig Nemčije. 30.1.1933 je predsednik P. von Hindenburg Hitlerja kot vodjo najmočnejše stranke v reichstagu imenoval za kanclerja. Konservativno-monarhistični krogi, ki so podprli njegovo imenovanje, ker so ga hoteli vpreči kot »bobnarja« nacionalnega gibanja, so bili kmalu razočarani. Zakon, na podlagi katerega se je 24.3.1933 reichstag sam razpustil, je Hitlerju omogočil, da je odstranil politične nasprotnike; žrtev so bile tudi opozicijske in rivalske sile v njegovi lastni stranki (Röhmov prevrat, junija 1934). Po Hindenburgovi smrti (2.8.1934) je Hitler kot vodja in državni kancler postal vodja države in v svojih rokah združil celotno zakonodajno in izvršilno oblast. Vojska je prisegla neposredno Hitlerju kot vrhovnemu poveljniku Wehrmachta. Z obvladovanjem skoraj vseh društev in organizacij, tiska, radia, filma, gledališča in tudi vseh drugih kulturnih ustanov je utišal opozicijo. Pojemanje gospodarske krize in zmanjševanje brezposelnosti sta bili predstavljeni kot uspeh novega režima, tako da je veliko nekdanjih Hitlerjevih političnih nasprotnikov prestopilo v njegov tabor. Ponovna vključitev Posarja (1935), odprava v Versaillesu dogovorjenih omejitev v oboroževanju (1935), samovoljna zasedba demilitariziranega območja v Porenju (1936), sklenitev osi Rim–Berlin (1936), protikominternski pakt (1936), bleščeča izvedba olimpijskih iger (1936), pa tudi priključitev Avstrije Nemčiji so njegovi privrženci sprejeli z navdušenjem. Izločitev generalov W. von Blomberga in W. Fritscha (1937/38), ki sta nasprotovala njegovi vojni usmeritvi, je Hitlerju dala možnost za prevzem neposrednega vodstva Wehrmachta prek na novo nastalega vrhovnega poveljstva Wehrmachta (OKW). Na podlagi primitivne teorije o rasah, po kateri so idealen tip »arijci«, je dal Hitler preganjati Jude kot pripadnike manjvredne rase (bojkot judovskih trgovin od 1933, nürnberški zakoni 1935: prepoved poroke med Judi in arijci). Kristalna noč 1938 (uničenje judovskih trgovin in sinagog) je v nasprotju z večinoma še skritim nasiljem SS in gestapa razgalila Hitlerjev teroristični režim. Kljub opozorilnim znamenjem so z. sile Hitlerju z münchenskim sporazumom 1938 priznale pravico do priključitve Sudetov k Nemčiji. Tudi zasedba preostankov Češke in vzpostavitev »protektorata Češka in Moravska« marca 1939 sta ostali brez učinkovitega odziva. Oblikovanje evropskega zavezništva je izzval šele napad na Poljsko (1.9.1939). Hitler in zunanji minister J. von Ribbentrop sta se o njem do zadnjega slepila. Napad na Poljsko je zanetil drugo svetovno vojno. Sklenitev sporazuma z Rusijo o nenapadanju je omogočil hitro zmago nad Poljsko in Francijo, napad na ZSSR (junij 1941) in vojna z ZDA pa je od vojaških sil zahtevala preveč. Hitler je dal v duhu svoje rasne teorije od jeseni 1941 pomoriti 5–6 mln. Judov (dokončna rešitev). Zaradi pritiska na nasprotnike nacionalsocialističnega režima v državi, zaznavnih porazov na frontah in vse hujšega uničevanja nemških mest v bombnih napadih zaveznic so se odporniški krogi poskusili upreti, vendar upor ni uspel. Hitler je preživel atentat, ki ga je izvedel grof B. von Stauffenberg (20.7.1944), kot vse prejšnje poskuse. V zadnjih mesecih »totalne vojne« je Hitler Nemčijo pripeljal na rob popolnega uničenja. 29.4.1945 je v oporoki za naslednika na mestu predsednika države oz. kanclerja določil K. Dönitza in J. Goebbelsa.
Dostopnost