opera [italijansko, ‘stvaritev, delo’], odrska stvaritev, ki združuje dramatično besedilo, scensko uprizoritev in glasbeno oblikovanje (solisti, zbor, orkester); tudi označitev za operno gledališče in poslopje samo. Kot poskus oblikovnega posnemanja in vsebinske prenove antične tragedije je opera nastala tik pred 1600 v florentinski camerati (barok). Prvo opero so 1598 izvedli v Firencah, in sicer DafneJ. Perija. Prvo komercialno vodeno glasbeno gledališče so odprli v Benetkah 1637. Že 1607 pa je C. Monteverdi v L'Orfeu ločil recitativ in arijo, na kateri je potem temeljila opera seria (opera z resno, tragično, mitološko snovjo) neapeljske šole. Opera seria je bila reprezentativna, do W. A. Mozarta prevladujoča velika oblika baroka. Pridružila se ji je opera buffa, v kateri so se izoblikovale zgodnje prvine klasicističnega sloga. Pomembni skladatelji opere serie so bili A. Scarlatti, L. Leo, N. Porpora, G. B. Pergolesi, G. F. Händel, J. A. Hasse, Ch. W. von Gluck, N. Piccinni in Mozart, opere buffe pa Pergolesi, D. Cimarosa in Mozart. Tako kot v Italiji so gojili italijansko baročno opero tudi v Nemčiji, Rusiji in Angliji – tam pa je H. Purcell v opero Dido in Enej (1689) vključil tudi francoske vplive, baladna opera pa je kot ljudski singspiel pomenila samostojno odrsko glasbo. V Franciji sta J.-B. Lully in J.-Ph. Rameau ustvarila bolj lirično operno obliko z baletnimi in zborovskimi vložki, ki se je razdelila predvsem na comédie-ballet in tragédie lyrique. Iz slednje in opére comique, francoske oblike opere buffe, so v 18./19. st. nastale grand opéra, drame lyrique ter tudi revolucijska in grozljiva opera (L. Cherubini, É. N. Méhul, F. A. Boieldieu, G. Spontini, L. van Beethoven, G. Meyerbeer, D.-F.-E. Auber, J. F. É. Halévy, A. Ch. Adam, L. H. Berlioz, Ch. Gounod, G. Bizet, L. Delibes, J. Massenet, C. Debussy). Za prvo nemško opero velja DafneH. Schütza (1627). V 18. st. se je razvila tradicija nemškega singspiela. Opero serio in opero buffo, katerih okorelo shemo je razrahljal Gluck v svoji reformski operi, je do vrhunske in končne oblike razvil Mozart; kot tretjo operno obliko je npr. v Čarobni piščali uporabil nemški singspiel, ki ga je C. M. von Weber v Čarostrelcu (1821) preoblikoval v romantično razpoloženjsko opero. Singspiel so gojili še A. Lortzing, O. Nicolai, F. von Flotow in P. Cornelius, R. Wagner pa je z obširno operno reformo skušal v muzikalni drami ustvariti vse odrske umetnosti združujočo celostno umetnino, s katero je vplival na E. Humperdincka, H. Pfitznerja in mladega R. Straussa. V Italiji so opero razvijali G. Rossini, V. Bellini, G. Donizetti in G. Verdi ter jo vedno bolj dramatizirali. Sledila sta jim verista (verizem) R. Leoncavallo in P. Mascagni, nazadnje še G. Puccini. Sočasno so nacionalno operno šolo razvijali na Češkem B. Smetana, A. Dvořák in L. Janáček, na Poljskem S. Moniuszko, v Rusiji M. I. Glinka, M. P. Musorgski, A. P. Borodin in P. I. Čajkovski. V začetku 20. st. so se pojavile impresionistična (Debussy), ekspresionistična (A. Schönberg, A. Berg), neoklasicistična (F. B. Busoni, M. Ravel, I. Stravinski), neoromantična (P. Hindemith) in jazzovska opera (G. Gershwin, E. Křenek, K. Weill). Ob tem so nastajali številni samostojni poskusi (S. Prokofjev, B. Bartók, D. Šostakovič, F. Schreker, C. Orff idr.). Sodobna opera sega od pribl. 1950 vedno bolj po pomembnih literarnih besedilih, kar vodi bodisi h »konvencionalnim« literarnim operam (B. Britten, G. von Einem, G. Klebe, G. C. Menotti) bodisi k avantgardnim eksperimentom (B. A. Zimmermann, L. Nono, G. Ligeti, H. W. Henze, I. Yun, H. Zender, A. Reimann). Drugi poskusi so se razvili v glasbeno gledališče (M. Kagel, H. W. Henze, J. Cage). Komorna opera je ime za opero z majhno orkestrsko in pevsko zasedbo. V Sloveniji domačo ustvarjalnost kaže delo Il Tamerlano, ki ga je napisal kapelnik kranjskega vicedoma Thurna G. C. Bonomi 1732; prvo opero v slovenskem jeziku sta ustvarila F. A. Dev in skladatelj J. F. Zupan 1780, vendar se glasba ni ohranila. Po bolj ali manj priložnostnih delih se je razvoj slovenske opere začel v drugi polovici 19. st. z Gorenjskim slavčkom Antona Foersterja (1872). Nastal je kot opereta. Sledili so Teharski plemičiB. Ipavca (1892); plodni operni skladatelj je bil V. Parma (opere Urh, grof celjski, Ksenija, Stara pesem, Zlatorog in nedokončan Pavliha). Sledili so F. Gerbič (Kres, Nabor), R. Savin (Poslednja straža, Lepa Vida, Gosposvetski sen, Matija Gubec), M. Kogoj (Črne maske), S. Osterc (Krst pri Savici, Iz komične opere, enodejanke Saloma in Medea, Krog s kredo), M. Bravničar (Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapec Jernej), D. Švara (Kleopatra, Veronika Deseniška, Slovo od mladosti, Ocean), M. Kozina (Ekvinokcij), M. Polič (Mati Jugovićev, Deseti brat), D. Božič (Ares-Eros, Lizistrata 1975), P. Šivic (Cortesova vrnitev, Svitanje, Samorog), P. Merkù (Kačji pastir), Jani Golob (Krpanova kobila) in še nekateri drugi. Prva gostovanja italijanskih opernih zasedb (vsaj od 1660) so vzbudila zanimanje za opero tudi v slovenskih deželah, domači operni ansambel pa je nastal šele z ustanovitvijo slovenskega deželnega gledališča v Ljubljani 1892; to je ob dramskih delih uprizarjalo tudi opere, vendar se ni moglo izkopati iz denarnih in organizacijskih težav, svojo zadnjo opero so v okrnjeni sezoni uprizorili aprila 1914. Nasprotje je bilo zelo uspešno nemško gledališče v Ljubljani; uprizarjalo je večinoma operete; tako kot nemško gledališče v Mariboru je bilo odpravljeno po koncu prve svetovne vojne; nadaljevala so se tudi gostovanja tujih oper. Po prvi svetovni vojni je bila opera organizirana v okviru Narodnega gledališča v Ljubljani (od 1920 ga je financirala država) in Mariboru (od 1922 ga je financirala država); opera v Ljubljani je delovala tudi med okupacijo. Obe opera sta bili po vojni ponovno organizirani; vključujeta tudi baletno dejavnost.
Dostopnost