francoska zgodovina, začela se je v zgodnjem srednjem veku: po delitvi frankovske države po verdunski pogodbi (843; Verdun) so v zahodnofrankovski državi še naprej vladali Karolingi, vendar niso bili več sposobni ohraniti države (911 izguba Normandije, ki so jo zasedli Normani, 925 Lotaringija v okviru vzhodnofrankovske države). V notranjosti so bili Karolingi nemočni proti velikim vazalom. Z izvolitvijo Huga Capeta (987) se je začel boj proti neodvisnosti velikašev, ti so se obdržali do 12. st. Sprva se je lahko uveljavila le dednost kraljevine. Pod Ludvikom VI. Debelim (1108–37) se je kraljevina utrdila z naslonitvijo na Cerkev in mesta. Od 1154 so bili glavni francoski nasprotniki angleški kralji (Plantageneti), ki so s poroko dobili pol kraljevine (Anžu, Maine, Poitou, Gaskonja, Guyenne). Filip II. Avgust je do 1204 zasedel večino teh posesti; 1214 je pri Bouvinesu v zavezništvu s Staufovcem Friderikom II. premagal nemško-angleško vojsko pod cesarjem Otonom IV.Ludvik VIII. Lev (1223–26) je v križarski vojni proti albižanom zasedel Languedoc in preprečil nastanek neodvisne katalonske države. Ludvik IX. (1226–70) je 1246 pridobil Provanso, 1249 pa še grofijo Toulouse. Po smrti cesarja Friderika II. je postala Francija prva evropska sila, medtem ko je imela primat v duhovnem življenju že več stoletij (novi cerkveni redovi, redovna obnova, viteška dvorna kultura, križarske vojne, novi umetniški slogi, univerze, filozofija itd.). Velik porast moči med vladavino Filipa IV. Lepega (1285–1314), ki si je podredil papeža Klemena V. (od 1309 stolujejo papeži v Avignonu). Po uničenju reda templjarjev (1305–12) je dobil ogromno premoženje. Centraliziral je državno upravo: stalna vojska, osrednji uradi (državni svet, dvorno sodišče, računska komora), 1302 prvič sklicani državni stanovi (états généraux), v katerih so bili zastopani kler, plemstvo in tudi meščanstvo. Po izumrtju neposredne veje Kapetingov (1328) je francoska krona prešla na stransko vejo Valois. Zahteve angleškega kralja Edvarda III., nečaka Filipa IV., po francoskem prestolu so sprožile stoletno vojno (1337–1453), ki je bila najprej neugodna za Francijo. Hkrati se je zaradi socialnih napetosti začel kmečki in meščanski upor (žakerija) in spopad z burgundsko in orleansko vojvodsko hišo. Stoletna vojna se je končala s francosko zmago nad angleško vojsko pri Castillonu (1453). Anglija je izgubila vsa francoska ozemlja, razen Calaisa. Z notranjimi reformami se je oblast Karla VII. in države zelo utrdila. Pragmatična sankcija iz Bourgesa je 1438 utemeljila »galikanske svoboščine« naproti papežu. Ludvik XI. (1461–83) se je uspešno bojeval proti Karlu Drznemu iz Burgundije. S političnimi uspehi je postavil temelj neomejeni monarhiji. V boju za burgundsko dediščino proti Habsburžanu Maksimilijanu I. je Ludvik IX. zasedel z. del Burgundije in Pikardijo. Te vojne in vmešavanje v italijanske razmere so francoske kralje zapletla v stoletna nasprotja s Habsburžani, ki so s svojimi posestmi (Španija, j. Italija, Burgundija, Avstrija, Nizozemska) obkrožali Francijo. Po Francu I. (1515–47) je kraljevska oblast propadala zaradi verskih nasprotij in bojev z visokim plemstvom. Protestantski hugenoti so zastopali stanovske koristi, pri tem so jih podpirali nemški protestanti. Nasprotna stran je zasnovala katoliško ligo, ki sta jo podpirala Španija in pariško meščanstvo. Henrik II., Katarina Medičejska in njuna sinova (Karel IX., Henrik III.) so zaman skušali ohraniti močno kraljevo oblast (1562–98 hugenotske vojne, 1572 šentjernejska noč). Z umorom Henrika III. je valoijska rodbina 1589 izumrla. Naslednik je bil Henrik Navarski iz rodbine Burbonov (Henrik IV.), stranske kapetinške veje. Henrik IV. je zaradi utrditve kraljevine prestopil v katolicizem. Hugenotom je z nantskim ediktom zagotovil verske in politične svoboščine. Kraljevina je postala simbol nacionalne enotnosti. Kardinal A. J. Richelieu, minister (od 1624) Ludvika XIII. (1610–43), je okrepil moč krone (absolutizem): v province je poslal kraljevske uradnike (intendante), strl upor visokega plemstva in odpravil posebni položaj hugenotov (zasedba La Rochella 1628). Nato se je spustil v boj s Habsburžani za hegemonijo v Evropi. Med tridesetletno vojno je podpiral Švede, 1635 pa s francosko vojsko neposredno posegel v spopade. Njegov naslednik kardinal J. Mazarin (od 1642) je z vestfalskim mirom pridobil habsburške posesti v Alzaciji. Pirenejski mir (1659) je zapečatil zaton Španije in postavil Francijo za prvo evropsko silo. Navade francoskega dvora so posnemali povsod po Evropi. Zadnji upor visokega plemstva (fronde) je Mazarin zatrl 1648–53. Z Ludvikom XIV. (1661–1715) je francoski absolutizem dosegel vrh, posnemali so ga vsi evropski knezi: centralizacija in poenotenje državne uprave, upravna in davčna reforma, odprava nantskega edikta (1685), podpora osamosvajanju galikanske državne Cerkve, gospodarska doktrina merkantilizem, ustanovitev manufaktur, podpiranje trgovine, ladjarstva, ustvarjanje kolonialnega imperija v Severni Ameriki, organiziranje najmočnejše evropske vojske. Osvajalne vojne Ludvika XIV. so bile v začetku uspešne, ko pa je francoski kralj po izumrtju španskih Habsburžanov (1700) na španski prestol želel postaviti vnuka Filipa Anžujskega, so se mu uprle skoraj vse evropske države. Velika aliansa med Anglijo, Združeno Nizozemsko in cesarstvom pod vodstvom angleškega kralja Viljema III. Oranskega je želela ohraniti evropsko ravnotežje moči, to ji je uspelo kljub pridobitvi španske krone za Burbone po španski nasledstveni vojni (1701–14). Francija je v tej vojni obubožala in se zadolžila, tega ni moglo popraviti niti vladanje Ludvika XV. (1723–74). Socialna nasprotja so se še zaostrila z zapravljivostjo dvora, enostranskimi davčnimi obremenitvami meščanstva in kmetov, s sistemom kupljivosti državnih uradov in podkupljivo državno upravo. Tudi na zunanjem področju so se vrstili neuspehi: porazi v avstrijski nasledstveni vojni in v sedemletni vojni, pa tudi izgube pomembnih čezmorskih kolonij (Nova Francija, Vzhodna Indija). Francosko razsvetljenstvo (Ch. de S. Montesquieu, J.-J. Rousseau, fiziokracija) je sprožilo radikalno kritiko celotne družbe. Grozeči državni bankrot je Ludvika XVI. (1774–92) 1789 prisilil v sklic državnih stanov, ki so se zadnjič sestali 1614. Začela se je francoska revolucija.
Francoske republike (obdobja)
prva republika 1792–1804
druga republika 1848–1852
tretja republika 1870–1940
četrta republika 1946–1958
peta republika od 4.10.1958
Med revolucijo je bil kralj odstavljen, Francija pa oklicana za republiko; razglašene so bile človekove pravice; uvedba meščanske ustave in splošne vojaške obveznosti, centralizacija državne uprave; stare zgodovinske province je nadomestilo 83 enako velikih departmajev. S francoskimi koalicijskimi vojnami so se nove ideje prenesle prek francoskih meja. Dedič revolucije je bil Napoleon I., ki je 1799 razpustil direktorij in postal prvi konzul; 1804 se je oklical za cesarja. Zasnoval je meščanski družbeni red, ki ga je utemeljeval Code Napoléon: enakost pred zakonom, liberalno gospodarstvo, konkordat s papežem. Z mirom v Campu Formiu (1797) je dobil Avstrijsko Nizozemsko, Milano in Mantovo. Z mirom v Lunévillu (1801) je priznal mejo na Renu. 1805 je pri Slavkovu u Brna premagal avstrijsko-rusko koalicijo, 1806 pa še Prusijo (bitka pri Jeni, bitka pri Auerstedtu). 1807 je bil Napoleon na vrhuncu moči; gospodar celinske Evrope. Le Velika Britanija se mu je upirala: 1805 je H. Nelson pri Trafalgarju porazil francosko mornarico. Pohod proti Rusiji 1812 je zlomil Napoleonovo moč. Z zasedbo Pariza 31.3.1814 so se Burboni vrnili na francoski prestol (Ludvik XVIII., 1814–24). Po Napoleonovi vrnitvi z Elbe (marca 1815) in stodnevni vladavini so ga porazile britansko-pruske enote pri Waterlooju. Napoleon je bil izgnan na otok Sveta Helena. Z drugim pariškim mirom (1815) je bila Francija omejena na meje izpred 1790. Na dunajskem kongresu (1815) je C. M. de Talleyrand-Périgordu uspelo zagotoviti Franciji položaj velesile. Ustava iz 1814 je uzakonila ustavno monarhijo, vendar je opozicija meščanskih liberalov vedno bolj radikalizirala zahteve. Reakcionarna vladavina Karla X. (1824–30) je privedla do julijske revolucije (1830), ki je na prestol posadila »meščanskega kralja« Ludvika Filipa (1830–1848). Kapitalistični gospodarski red in volilna pravica s cenzusom sta dala vso moč velikemu meščanstvu. Zunanjepolitični uspehi (zasedba Alžirije 1830–47) niso mogli zadušiti notranjih sporov. 1848 se je začela februarska revolucija, oklicana je bila druga republika. Decembra 1848 je bil za predsednika izvoljen Louis Napoléon, ki se je 1851 polastil skoraj absolutne oblasti. 1852 se je kot Napoleon III. oklical za dednega cesarja. Zasnoval je plebiscitarno diktaturo in z liberalno gospodarsko politiko iskal podporo pri ljudstvu; zelo dejaven tudi v zunanji politiki (krimska vojna, kolonije, graditev Sueškega prekopa). Konec njegovih hegemonističnih prizadevanj je prinesel poraz v nemško-francoski vojni 1870/71. Na novo oklicana tretja republika. Republikanska vlada je morala 1871 Nemčiji odstopiti Alzacijo in Loreno. Medtem je v Parizu oblast dobila koalicija socialistov in komunistov (pariška komuna), ki je po dvomesečnem obleganju mesta podlegla vladni vojski. Pod socialistično vlado (od 1877) se je republika utrdila. V nevarnosti se je znašla z revanšistično politiko, nestabilnimi političnimi strankami, vladnim sistemom in Dreyfusovo afero. Kolonialna posest se je razširila (Tunizija, Indokina, Madagaskar, Kongo Brazzaville itd.). Zveza z Rusijo (1892, 1894) je državo izvlekla iz politične osame in jo okrepila nasproti trojni antanti. 1907 je skupaj z Rusijo in Veliko Britanijo zasnovala politično zvezo, ki je bila usmerjena proti Nemčiji. V okrepljeni Franciji so se pojavile močnejše revanšistične zahteve, podpiral jih je predsednik R. Poincaré (1913–20), in 1914 je Francija zlahka stopila v vojno. V prvi svetovni vojni je bila s. Francija prizorišče vojne. Z versajskim mirom je dobila nazaj Alzacijo in Loreno, nemški koloniji Togo in Kamerun ter Sirijo in Libanon kot mandatni ozemlji; imela je glavni delež v reparacijskih zahtevah. Po vojni si je francoska politika prizadevala zagotoviti varnost pred Nemčijo. Medtem pa so se gospodarske razmere zelo poslabšale (zadolženost, inflacija). To je okrepilo levi in desni radikalizem. Hitlerjevih nasilnih revizij versajske pogodbe Francija ni mogla preprečiti, pač pa se je 1935 dodatno zavarovala s sporazumom z ZSSR in pogodbo z Italijo. V münchenskem sporazumu (1938) je soglašala s priključitvijo sudetskih predelov Češke k Nemčiji. Na Hitlerjev napad na Poljsko je odgovorila 3.9.1939 z vojno napovedjo Nemčiji. Po šesttedenski vojni je morala 22.6.1940 podpisati premirje; z njim je bilo konec tretje republike. Avtoritarna vlada v Vichyju (od 10.7.1940 pod »državnim predsednikom« Ph. Pétainom) je sodelovala z Nemci. General Ch. de Gaulle se je na britanski strani bojeval naprej; v Londonu je oblikoval francosko vlado v izgnanstvu in po zavzetju Pariza zasnoval začasno vlado (10.9.1944). Po koncu druge svetovne vojne sta bila z novo ustavo 24.12.1946 razglašeni četrta republika in kolonialna skupnost, ki je ustrezala Britanski skupnosti narodov – Francoska unija (Union Française). Pogoste menjave vlad, razcvet skrajno usmerjenih strank, boji proti osvobodilnim gibanjem na čezmorskih posestih, gospodarske težave in propadanje domače valute državi v prvih desetletjih niso omogočali mirnega razvoja. Pod zunanjim ministrom R. Schumanom (1948–50) prizadevanja za evropsko sodelovanje: 1948 pristop k OEEC, 1949 k Svetu Evrope in zvezi NATO; 1950 Schumanov načrt za ustanovitev skupnega trga za premog in jeklo; 1951 Montanska zveza med Francijo, ZRN, Italijo in Beneluksom. Po desetletni vojni v Indokini je morala Francija 1954 priznati izgubo Laosa, Kambodže in Vietnama. 1956 je privolila v neodvisnost Maroka in Tunizije. Neuspeh v sueški krizi 1956, nezmožnost končati krvavo alžirsko vojno in finančne težave, predvsem zaradi vojskovanja v Indokini, so zavirali delo hitro menjajočih se vlad in 1958 pripeljali do vojaškega upora v Alžiriji in na Korziki. Vojska je agitirala, da bi Charles de Gaulle prevzel oblast. 29.5.1958 mu je predsednik R. Coty zaupal oblikovanje vlade, 1.6. pa je dobil od narodne skupščine šestmesečna izredna pooblastila. Oklicana je bila peta republika. 4.10.1958 je začela veljati nova ustava, ta je okrepila predsednika in vlado, parlamentu pa omejila moč. Francoska unija je bila spremenjena v ohlapno zvezo držav, Francosko skupnost. De Gaulle je bil 21.12.1958 izvoljen za državnega predsednika. Upor skrajne desne Organizacije tajne armade (OAS) ni uspel. Potem ko je de Gaulle 1962 privolil v neodvisnost Alžirije, se je usmeril v evropsko problematiko, Francijo je želel politiko in gospodarstvo postaviti na prvo mesto (intenzivna zunanja politika, pospešeno oboroževanje, jedrska oborožitev). Da bi zmanjšal vpliv ZDA v Evropi, je 1963 navezal stike z ZSSR, Romunijo in Kitajsko. Zaradi socialnih napetosti maja 1968 upor študentov in splošna stavka kmetov in delavcev. 1969 je odstopil, njegov naslednik G. Pompidou (1973 znova izvoljen) pa se je odpovedal skrajnim francoskim ambicijam. Po njegovi smrti (1974) je bil do 1981 predsednik V. Giscard d'Estaing; prednostna naloga je bila stabilizacija gospodarstva, združevanje Evrope in približevanje zvezi NATO. Na volitvah 1981 je zmagal socialist F. Mitterrand. Socialistična vlada je isto leto začela reforme (podržavljenje velikih bank, industrije, izboljšanje socialnih pravic, decentralizacija administracije, reforma sodstva). Recesija 1982/83 je ustavila reforme. Na volitvah 1986 je zmagala desnosredinska zveza (RPR in UDF) pod J. R. Chiracom, to je pripeljalo do t. i. »kohabitacije« med socialističnim predsednikom in konservativnim premierem. Maja 1988 je bil Mitterrand znova izvoljen, hkrati pa je po parlamentarnih volitvah krmilo vlade prevzela levosredinska večina, to je po volitvah 1994 spet zamenjal konservativni blok. Maja 1995 je Mitterranda na predsedniškem položaju zamenjal Chirac. Za predsednika vlade je imenoval Alaina Juppéja. Ko je Chirac maja 1997 razpisal predčasne parlamentarne volitve, da bi si okrepil položaj, so mu volilci obrnili hrbet, zavrnili so njegovo vlado desne sredine in množično podprli levico. Chirac je ostal predsednik države, vlado pa je vodil socialist Lionel Jospin, ki ga je aprila 2002 zamenjal J.–P. Raffarin. Istega leta se je na predsedniških volitvah v drugi krog presenetljivo prebil skrajni nacionalist J.–M. Le Pen, toda Chirac je ostal predsednik. 2003–2004 je Francija aktivno nasprotovala napadu na Irak in napovedala veto v varnostnem svetu, kar je poslabšalo odnose z ZDA. Ko je na lokalnih volitvah marca 2004 zmagala opozicija, je Raffarin ponudi odstop, ki pa ga Chirac ni sprejel.
Dostopnost