Sonce, 1. mitologija:Helij, Mitra, Sol.2. astronomija:znak ☉, Zemljani ga vidimo kot bleščečo, ostro omejeno okroglo ploščo z robno zatemnitvijo; navidezni premer je 32', navidezni sij –26,72m, absolutni sij 4,85m, po izsevnostni klasifikaciji V. – Sonce je zvezda, žareča plinska krogla s premerom 1,392 mln. km (tj. 3,6-kratna razdalja Zemlja–Luna), mase 333.000 mas Zemlje, s srednjo gostoto 1,41 g/cm3; težnostni pospešek je 28 težnostnih pospeškov Zemlje. Dnevno gibanje Sonca na nebu in njegovo letno gibanje med zvezdami (ekliptika) je navidezno in posledica vrtenja in kroženja Zemlje. V resnici se Sonce giblje s svojo okolico med zvezdami (apeks) in skupaj z njimi okoli središča Galaksije, ki ga s hitrostjo 250 km/s obkroži v 230 mln. let. Okolica Sonca so zvezde, ki so oddaljene od Sonca manj kakor 5 pc (16,3 svetlobnih let): ok. 50 zvezd, le deset jih je vidnih s sprostim očesom, med njimi Sirij in Prokijon. Sonce se vrti, na ekvatorju traja en (zvezdni) zasuk 25,03 dneva, na višjih širinah dlje. Od Sonca vidimo spodnjo plast Sončeve atmosfere, tj. fotosfero (temperatura 6000 K) z granulacijo in Sončevimi pegami. Sledita še kromosfera (bliskavični spekter, flokuli) in korona. S sevanjem (solarna konstanta), ki izvira iz jedrskih reakcij (predvsem reakcije proton-proton) v Sončevi sredici (temperatura 15–20 mln. K), izgubi Sonce 4,3 mlr. kg/s mase, kar pa znese v 10 mlr. let samo 0,07 % vse mase Sonca. Sevanje je sestavljeno iz svetlobe (spektralni tip G2, z več kot 25.000 absorbcijskimi črtami, J. von Fraunhofer), ultravijoličnega, rentgenskega in infrardečega sevanja, radijskih valov (radijska astronomija) ter korpuskulov. Dolgo je veljalo, da je jakost splošnega magnetnega polja na Soncu 1 gauss (10–4 teslov), novejše meritve pa kažejo, da takšnega polja ni, da je le na posameznih delih in bolj močno (0,1 tesla). Poleg mirnega Sonca poznamo še moteno Sonce, ki se kaže z večjo dejavnostjo Sonca. Najmočnejša oblika dejavnosti so erupcije na Soncu, blišči (trajajo 10–45 minut), tj. naglo, močno povečanje svetlosti na območju bakel (obstojnejša omejena območja zgornje fotosfere, večje svetlosti) in Sončevih peg, nastanek in spreminjanje protuberanc, okrepitev ultravijoličnega in rentgenskega sevanja, radijskega valovanja in toka delcev, kar povzroči na Zemlji motnje v radijskem sprejemu in okrepitev kozmičnih žarkov.
Dostopnost