Termania - Veliki splošni leksikon

Sovjetska zveza (uradno ime Sojuz Sovetskih Socialističeskih Respublik, kratica SSSR, Zveza sovjetskih socialističnih republik, kratica ZSSR), do konca 1991 zvezna država v v. Evropi, severni in srednji Aziji; kot največja država na svetu je zavzemala 53 % evropske in 38 % azijske celine; dolžina meje ok. 60.000 km, od tega 14.000 km z dvanajstimi sosednjimi državami.

Prebivalstvo
Večnacionalno državo Sovjetsko zvezo je sestavljajo več kot 100 narodnosti (1922 jih je imelo več kot 1 mln., 1950 pa več kot 100.000 pripadnikov). Ustrezno nacionalnim interesom in posebnostim posameznih narodnosti so številnim narodnostnim skupinam v okviru zveznih in avtonomnih republik in drugih avtonomnih upravnih enot priznavali določen obseg samoodločanja. Kot državotvorni element so z 72 % prevladovali Slovani (52 % Rusov, 16 % Ukrajincev, 4 % Belorusov), pomembno etnično-jezikovno skupino so s 15 % sestavljali turški narodi, predvsem Uzbeki, Kazahi, Tatari, Azerbajdžanci, Turkmenci, Kirgizi, Čuvaši in Baškirci, ki so živeli predvsem v srednjeazijskem prostoru med srednjo Volgo in j. Uralom ter v v. Kavkazju. Številčno močne narodnosti so bili še Armenci in Gruzinci na Kavkazu, Moldavci romunskega rodu v Besarabiji, Irancem sorodni Tadžiki na območju Pamirja in baltski Litovci, Latvijci in Estonci. Največja narodnostna skupina, ki so ji v nekdanji ZSSR odrekali sleherno samoupravo, so bili Nemci (ok. 2 mln.). Številni izmed 1,800.000 Judov, za katere so nekdaj na sovjetskem Daljnem vzhodu uredili posebno avtonomno območje, so se medtem izselili.
Število prebivalcev v ZSSR je 1970–90 naraslo za 20 %. Porast je bil pri posameznih narodih zelo razl., pri Rusih 15 %, pri Kazahih 50 %, pri Uzbekih 75 %. Poselitev je bila precej neenakomerna, čeprav je ob obsežnih razvojnih naporih prišlo do velikih premikov prebivalstva. Preseljevanje je bilo posledica izkoriščanja na novo odkritih rudnih in premogovnih nahajališč v azijskem delu države, nove ureditve ali premestitve industrije ter pridobivanja obdelovalnih površin, a tudi možičnih pregnanstev (predvsem iz političnih razlogov) včasih celih narodnostnih skupin v Sibirijo in v sovjetsko srednjo Azijo. Hkrati pa je potekala močna urbanizacija; 1990 je bilo v ZSSR 30 milijonskih mest in več kot 300 mest z več kot 100.000 preb. (67 % celotnega prebivalstva je živelo v mestih). V evropskem delu države je živelo skoraj tri četrtine vsega prebivalstva, severnosibirske tundre in tajge, srednjeazijske puščave in visokogorska območja pa so večinoma še vedno neobljudeni.
V nekdanji ZSSR je bila Cerkev ločena od države. Opravljanje verskih obredov je bilo od sredine 80. let manj omejeno kot prej. Ruska pravoslavna Cerkev (ruska Cerkev, pribl. 30–50 mln. vernikov) je bila ob koncu 80. let najmočnejša med krščanskimi veroizpovedmi, med katerimi so pomembne še armenska in gruzinska pravoslavna Cerkev v Kavkazju, luterani in kalvinci predvsem v baltskih republikah, katoličani v Litvi in na nekdanjih poljskih območjih ter skupnost starovercev (razkolnikov). V zahodnoturkestanskih republikah in v v. Kavkazju je bilo ok. 40 mln. pripadnikov islama. Med pomembnejšimi verskimi manjšinami sta bili še judovska in budistična (zlasti v Burjatski ASSR). Izobraževanje je bilo v državnih rokah in vlada mu je posvečala kar največjo pozornost. Predšolski vzgoji v otroški vrtcih sta sledili enotni osnovna in srednja šola; vse nadaljevalne šole (splošnoizobraževalne, tehnične poklicne šole, posebne strokovne šole) so se končevale s kvalifikacijo za nadaljnji študij na visoki šoli. V ZSSR je bilo več kot 900 visokih šol vseh vrst, med njimi 70 univerz (največje v Moskvi, Sankt Peterburgu in Kijevu; elitna univerza je bil Akademogorodok j. od Novosibirska). Akademija znanosti (ustanovljena 1725) je imela 250 inštitutov s 60.000 sodelavci in lastne raziskovalne zavode v zveznih republikah.

Državna ureditev
Federacija, ki jo je sestavljalo 15 formalno samostojnih zveznih republik, je nastala 1922 z združitvijo Ruske SFSR s SR Ukrajino in Belorusijo ter Zakavkaško SFSR (razčlenjena 1936). Ustava iz 1977, ki je nadomestila prejšnjo (»Stalinovo« ustavo) iz 1936, je opredeljevala ZSSR kot socialistično federativno republiko, organizirano po sistemu sovjetov. V okviru reformne politike so 1990/91 izvedli korenite ustavne spremembe. Spomladi 1990 je skupščina privolila v vzpostavitev predsedniškega sistema. Vodja države je tako postal predsednik države (prej predsednik vrhovnega sovjeta). Imel je velika pooblastila (mdr. pravico predlagati vladne člane in pravico veta pri zakonodaji), hkrati je bil vrhovni poveljnik oboroženih sil; njegov mandat je trajal pet let. Ob koncu 1990 je bil namesto razpuščenega predsedniškega sveta urejen federacijski svet. V njem so bili poleg zastopnikov 15 zveznih republik tudi predstavniki 20 avtonomnih republik (ASSR). Načeloval mu je predsednik, ki ga je svet lahko preglasoval z dvetretjinsko večino. Iz ustave so črtali določilo o vodilni vlogi Komunistične partije Sovjetske zveze (KP ZSSR). S tem so bili sicer dani pogoji za razvoj strankarskega pluralizma, vendar je imela KP vodilno vlogo v državi in družbi še vse do poletja 1991. Po Stalinovi smrti je prišlo na čelo partije kolektivno vodstvo (politbiro in sekretariat centralnega komiteja, CK). Vrhovni državni organ je bil kongres ljudskih poslancev, katerega 2250 članov (večinsko izvoljeni trije bloki s po 750 poslanci) so spomladi 1989 prvič svobodno volili. Kongres ljudskih poslancev je iz svojih članov izvolil dejansko skupščino, dvodomni vrhovni sovjet (zvezni sovjet in narodnostni sovjet) s po 271 poslanci. Skupščina se je sestajala dvakrat na leto na dvomesečnih do štirimesečnih zasedanjih. Vlada je bila neposredno podrejena predsedniku države; ministrski kabinet je vodil ministrski predsednik, ki ga je predlagal predsednik države. Vrhovni sovjet je vlado lahko odstavil z nezaupnico, za katero je bila potrebna dvetretjinska večina.
Federalne republike so imele lastne ustave, skupščine (sovjete) in vlade. V številnih republikah so se krepila osamosvojitvena prizadevanja in nekaj jih je 1990 razglasilo suverenost. Aprila 1990 je bil sprejet zakon, ki je urejal izstop posamezne republike iz federacije.
Sodstvo so sestavljala zvezna, republiška in arbitražna sodišča; vrhovni nadzor nad vsemi sodišči je imelo vrhovno sodišče v Moskvi, ki ga je vrhovni sovjet izvolil vsakih pet let. Posebna sodišča so bila vojaški tribunali. Splošna vojaška obveznost je trajala od 18. do 50. leta.

Gospodarstvo
Vzporedno s politično preobrazbo se je sredi 80. let začelo tudi preoblikovanje socialističnega centraliziranega gospodarstva (petletni načrti, petletke). Cilj perestrojke je bila krepitev celotne gospodarske zmogljivosti s postopnim prehodom na tržno gospodarstvo. Do konca 1991 so gospodarske reforme izvajali le počasi in previdno (mdr. z odpravo subvencij in državnega monopola nad proizvajalnimi sredstvi, s sprostitvijo državno nadzorovanih cen, z rahljanjem lastniških določb). Gospodarske razmere in življenjska raven pa se niso bistveno izboljšale, oskrba, zlasti z živili, ni bila zadovoljiva.
Sovjetsko poljedelstvo se je še naprej soočalo z velikimi težavami. Razlog zanje pa ni bilo samo plansko gospodarstvo, temveč tudi desetletja trajajoče zapostavljanje kmetijstva v korist industrializacije. Z uvedbo petletnih načrtov se je po 1928 začela prisilna kolektivizacija ok. 250 mln. malih kmetij v kolhoze. Po 1950 je sledilo preoblikovanje v velekolhoze, 1958 so jim priključili stroje razpuščenih strojnih in traktorskih postaj. Državnim posestvom (sovhozi) in drugim državnim kmetijskim obratom je pripadalo 60 % poljedelskih površin. Zlasti sovhozi so bili sicer močno mehanizirani, njihova tehnologija pa je bila povečini zastarela. Kmetijske veleobrate – kolhoze in sovhoze – so pestili tudi problemi organizacijske narave: slabo načrtovanje in pomanjkljivo usklajevanje, težave pri razdeljevanju gnojil, veliki transportni stroški in izgube pri skladiščenju, ob vsem tem pa je bila zelo nizka tudi storilnost. Spomladi 1991 se je začela zemljiška reforma, omejevala pa se je na razdelitev zemljišč najemnikom, kmetom in zadrugam, medtem ko se kočljivega vprašanja privatizacije zemljišč sploh niso dotaknili (Ruska SSR je bila prva, ki je dopuščala zasebno zemljiško posest na temelju svoje posebne agrarne reforme.) Tako je nastajanje zasebnih kmetijskih gospodarstev le zelo počasi napredovalo. V ZSSR je bilo skupaj ok. 6 mln. km2 kmetijskih površin, od tega skoraj 2,3 mln. km2 polj. Najpomembnejša poljedelska in živinorejska območja: južnoruske gozdne stepe in visokotravne stepe z rodovitno črnico (černozjom), pašniki v sušnih in puščavskih stepah, kavkaške nižine in srednjeazijske zelenice. S krčenjem (zlasti v Kazahstanu in z. Sibiriji) so v 50. letih pridelovalne površine precej povečali. Najpomembnejša panoga sovjetskega agrarnega gospodarstva je bilo pridelovanje žita (pšenica, rž, ječmen, oves, koruza, proso, riž), poleg tega še krompir in zelenjava, stročnice in oljnice (predvsem sončnice), sladkorna pesa, bombaž, lan in krmne rastline; v živinoreji pa predvsem govedo, prašiči, ovce, perutnina. Le delno izkoriščani gozd (predvsem iglavci: macesen, bor, smreka in jelka) je pokrival ok. 40 % celotne površine (ok. 9 mln. km2). Pomemben je bil tudi ribolov, predvsem v Kaspijskem jezeru, v morjih Daljnega vzhoda in Barentsovem morju (polenovke, trske, sledi, lososi, navadne plošče, sardelice).
V ZSSR so bila obsežna nahajališča surovin (predvsem na Uralu in v Sibiriji); ok. 45 % svetovnih zalog premoga: črni premog predvsem v evropskem delu, v Pečorskem in Doneškem bazenu (Donbas) in na v. območjih v Kuzneškem bazenu (Kuzbas), v Karagandskem, Ekibastuškem, Tunguškem, Lenskem in Južnojakutskem bazenu, rjavi premog pri Tuli (v Moskovskem premogovnem bazenu in pri Ahčinsku); nafta na Kavkazu (pri Bakuju, Groznem, Majkopu), med Volgo in Uralom (»drugi Baku«, središče Baškirije) in v z. Sibiriji, zemeljski plin v Ukrajini, Kavkazju, z. Sibiriji in sovjetski srednji Aziji; železova ruda pri Krivem Rogu, Kursku (kurska magnetna anomalija), na Kerškem polotoku, na srednjem in južnem Uralu ter v j. delu Kuzneškega bazena; mangan pri Čiaturi in Nikopolu; krom na Uralu, nikelj na območju Pečenge, na j. Uralu in pri Noril'sku, baker na Uralu, v Armeniji in Kazahstanu; kovine za plemenitenje jekla in barvne kovine, uran, boksit, zlato, platino in diamante, grafit, azbest, sljuda, glinenci, fosfati in soli. Proizvodnjo energije so lahko bistveno povečali. Nafta in zemeljski plin sta nadomestila premog, do tedaj najpomembnejšega nosilca primarne energije. Na široko razpreden plinovodni sistem so se priključile tudi zahodnoevropske države. Vodna in jedrska energija (iz 54 jedrskih elektrarn) sta 1990 zagotavljali po 13 % električne produkcije.
ZSSR je spadala med največje industrijske države na svetu, vendar njene številne industrijske panoge niso bile dovolj učinkovite in konkurenčne. Glavni gospodarski potencial države je bil v njenem evropskem delu (skupaj z Uralom in Kavkazjem), kjer so proizvajali več kot tri četrtine industrijskega blaga. Najpomembnejša tradicionalna industrijska območja so bila območje Moskve, Leningrada (Sankt Peterburga) in Doneški bazen. Od 70. let je državni urad za planiranje Gosplan pospeševal industrializacijo v. območij (Sibirije, Daljnega vzhoda), kjer so na temelju bogatih naravnih virov (rudnega bogastva, predvsem mineralnih goriv, lesa, vodne energije) začeli uresničevati velike eksploatacijske projekte. Pomembne razvojne osi so bile magistralne železniške proge (transsibirska železnica, bajkalsko-amurska magistrala). V 70. letih so nastali t. i. teritorialni proizvajalni kompleksi (TPK), zlasti v Sibiriji in Kazahstanu (srednji Ob, Nadim-Uregoj, Kansk-Ahčinsk, Bratsk-Ust'-Ilimsk, j. Jakutska SSR itd.); v posameznih regijah so se industrijski kompleksi, temelječi na določeni surovini (npr. predelava lesa, pridobivanje in predelovanje rude, proizvodnja aluminija ter bazična kemijska industrija), skupaj s pripadajočimi naselji razporedili na širšem območju okoli ene ali več velikih elektrarn. Sovjetski sistem industrijskih panog sta zaznamovala prevlada težke industrije in pomanjkanje industrije potrošnega blaga. Težišča železarstva in jeklarstva: v. Ukrajina, Ural s svojim rudnim bogastvom (Magnitogorsk), Novokuzneck in kuzneški revirji črnega premoga ter moskovsko industrijsko območje. Pomembna središča sovjetske strojne industrije: poleg Moskve in Leningrada (Sankt Peterburga) Jaroslavl', Nižnij Novgorod (Gorki), Kijev, Harkov, Jekaterinburg (Sverdlovsk), Čeljabinsk, Novosibirsk in Krasnojarsk. Barvna metalurgija in kemijska industrija sta bili vezani predvsem na rudna nahajališča, središča lesarske industrije so bila Arhangelsk, Leningrad (Sankt Peterburg; tudi papirništvo), Volgograd in Bratsk ob Angari. Tekstilna, usnjarska in živilska industrija so se razvile zlasti na poljedelskih območjih, bogatih s surovinami, in v potrošniških središčih. Da bi izboljšali oskrbo, so v novejšem gospodarskem razvoju podpirali preusmeritev oboroževalne industrije v civilne proizvodne panoge (proizvodnja pralnih strojev, televizijskih sprejemnikov ipd.). Do 1990/91, do razpustitve SEV (Sveta za vzajemno gospodarsko pomoč), so bile države članice te organizacije glavne trgovinske partnerice ZSSR. Nato se je povečal obseg trgovanja z z. državami; ZRN je bila že v 80. letih njena največja z. trgovinska partnerica. ZSSR je izvažala predvsem surovine in primarne energetske vire (zlasti nafto in zemeljski plin), izvozni delež strojev in drugih končnih izdelkov je bil majhen, uvoz teh dobrin pa zelo velik.
Prometno omrežje je bilo, zlasti v evropskem delu, dokaj razvito, predvsem železnica (celotna dolžina prog skoraj 150.000 km); največje proge so bile transsibirska, transkaspijska, transturanska, turkestansko-sibirska železnica in 1985 dokončana bajkalsko-amurska magistrala (BAM). Od skoraj 1 mln. km dolgega cestnega omrežja ga je bilo 85 % asfaltiranega. Za rečno plovbo je bilo na voljo 120.000 km naravnih vodnih poti in 21.000 plovnih prekopov; najpomembnejše umetne vodne poti: prekop Belo morje–Baltik, prekopa Moskva–Volga, Volga–Don in Karakumski prekop. Najpomembnejša morska pristanišča so bila Leningrad (Sankt Peterburg), Riga, Murmansk, Arhangelsk, Odesa in Vladivostok. Središče notranjega in mednarodnega zračnega prometa je bilo sovjetsko glavno mesto Moskva.
Turizem je bil gopodarsko manj pomemben, čeprav je bila ZSSR ob koncu 80. let za turiste že dokaj privlačna.

podatki o gospodarstvu	(1989; uradni menjalni tečaj: 1 USD = 0,5835 rubljev)
BDP	920 mlr. USD, 3200 USD na prebivalca
delež po panogah	kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo 20 %, industrija 55 %, storitvene dejavnosti 25 %
uvoz	42 mlr. USD
izvoz	40 mlr. USD

Zgodovina
Zgodovina ruske države do 1917 ruska zgodovina. V oktobrski revoluciji 1917 so prišli na oblast boljševiki pod Leninovim vodstvom. 8.11.1917 so izdali dekret o razlastitvi veleposestnikov (odlok o zemlji), 25.11.1917 so boljševiki na volitvah v ustavodajni zbor dobili samo 25 % glasov, zato je Lenin zbor ob njegovem konstituiranju (18.1.1918) razpustil. Z brest-litovskim mirom (3.3.1918) se je Rusija odrekla z. območjem (Baltiku, Finski, Poljski) in priznala neodvisnost Ukrajine ter tako končala vojno s centralnimi silami. Neodvisnost so razglasili tudi Gruzija, Armenija in Azerbajdžan. Nastala je RFSR (Ruska federativna sovjetska republika) z glavnim mestom Moskva. V državljanski vojni 1918–23 se je novi vladi uspelo ubraniti belih armad carističnih generalov in tujih intervencij. 1921 so razglasili novo ekonomsko politiko NEP, s katero so ob razl. koncesijah preprečili zlom zasebnega gospodarstva. 30.12.1922 je bila ustanovljena Sovjetska zveza, obsegala je RFSR, Zakavkaško in Belorusko SSR, po 1924 tudi Uzbeško in Turkmensko SSR in po 1929 še Tadžiško SSR.
Po Leninovi smrti 1924 je Stalin dolgoletni boj za oblast med vodilnimi partijskimi kadri odločil v svojo korist. S čistkami v partiji in armadi 1936–38 si je dokončno utrdil oblast (stalinizem). 1928 se je začel prvi petletni plan s kolektivizacijo kmetijstva in pospešeno industrializacijo. 1934 je ZSSR pristopila k Društvu narodov, 1935 je s Francijo in Češkoslovaško sklenila pogodbo o medsebojni pomoči, 1939 sta Stalin in Hitler podpisala sporazum o nenapadanju in v dodatnem sporazumu razmejila interesna območja obeh sil v v. Evropi; nekaj dni pozneje je izbruhnila druga svetovna vojna.
ZSSR je imela v drugi svetovni vojni velike človeške in gmotne izgube. Po koncu vojne si je izborila priznanje z. meje iz 1940 in pomembne ozemeljske pridobitve v Evropi in Aziji. 1946–49 je podpirala vzpostavljanje komunističnih režimov v v. Evropi, ki so bili gospodarsko (SEV) in vojaško (Varšavska zveza) odvisni od nje. Vodilni vlogi ZSSR so nato v v. bloku sicer večkrat oporekali, z uporom v NDR (17.6.1953), na Madžarskem (1956) ter reformno-komunističnim modelom Aleksandra Dubčka v ČSSR se tudi poskušali otresti sovjetskega vpliva. Po zaostrovanju ideoloških in zunanjepolitičnih odnosov z Ljudsko republiko Kitajsko od 1957 je ZSSR širila in utrjevala svoja oblastna in vplivna območja. Tako je po eni strani izvajala politiko detanta do držav članic NATA, npr. razorožitveni pogovori od 1963, moskovska pogodba z ZRN, pogodba štirih velesil ter Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (zdaj Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi), po drugi strani pa je z močnim angažiranjem na Bližnjem vzhodu, Indijskem polotoku in v jv. Aziji poskušala trajno vplivati na narodnoosvobodilna gibanja. S pošiljkami orožja je podpirala arabske države v arabsko-izraelski junijski vojni 1967 in v jom kipurski vojni 1973 ter Severni Vietnam in Vietkong v vietnamski vojni. V vojni med Indijo in Pakistanom (1971/72) se je postavila na stran Indije in tako podprla nastanek države Bangladeš. 1979–89 je posredovala v Afganistanu.
V sami ZSSR se je po drugi svetovni vojni poostril teror, ki je skoraj dosegel stopnjo iz obdobja »čistk« in velikih insceniranih procesov. Po Stalinovi smrti marca 1953 je na čelo države prišel N. S. Hruščov, ki je zagovarjal politično sožitje. Pod L. I. Brežnjevom in A. N. Kosiginom je potekal počasen proces destalinizacije. Ta je ob koncu 60. let spodbudil nastanek nove opozicije, ki se je zavzemala za uresničevanje splošnih človekovih pravic. Njeni najpomembnejši predstavniki (A. I. Solženicin, Andrej A. Amalrik, Roj Medvedev, A. .D. Saharov) so zaradi prizadevanj za sistemske reforme prišli v spor s partijsko in državno doktrino; označili so jih za oporečnike in nekaterim odvzeli državljanstvo. Brežnjeva je kot generalni sekretar KP ZSSR in vodja države nasledil nekdanji načelnik KGB J. V. Andropov (1982–84), tega K. J. Černenko, a je po letu dni uradovanja umrl. 1985 je postal generalni sekretar KP ZSSR M. S. Gorbačov. 1986 nesreča v jedrski elektrarni v Černobilu. 1986/87 je Gorbačov sprožil proces, imenovan glasnost in perestrojka, tj. liberalizacija in prestrukturiranje države, družbe in gospodarstva. Dinamika tega procesa je prisilila državno vodstvo k hitrejši opustitivi dotedanjih stališč, kot je bilo sicer predvideno, predvsem k opustitvi državnega monopola v gospodarstvu in političnega monopola KP ZSSR, ter 1990 privedla do razglasitve neodvisnosti baltskih republik, Armenije, Gruzije in Moldavije. 1989 je Gorbačov uradno preklical doktrino Brežnjeva in priznal narodom ZSSR pravico do samoopredelitve; razvil je načrt za »skupni evropski dom«, ki je vključeval tudi ZDA in Kanado.
Huda gospodarska in oskrbovalna kriza, oboroženi narodnostni spori, odpor v vrstah pravovernih funkcionarjev KP ZSSR, znova vzplamteli nacionalizem in konfrontacija z radikalno skupino reformistov okoli predsednika RSFR B. N. Jelcina so prisilili Gorbačova, da je vrhovnemu sovjetu predlagal uvedbo predsedniškega sistema. 14.3.1990 ga je kongres ljudskih poslancev izvolil za predsednika države s posebnimi pooblastili. Avgusta 1991 je spodletel prevrat ortodoksnih komunističnih sil proti Gorbačovu. S tem se je precej pospešil že tudi sicer predvidljivi razpad ZSSR. Septembra 1991 so se osamosvojile Estonija, Latvija in Litva. V začetku decembra 1991 so Rusija, Belorusija in Ukrajina izoblikovale Skupnost neodvisnih držav (SND), 21.12. so se vanjo vključile še vse druge republike razen Gruzije. Za vse jedrsko orožje ZSSR je postal pristojen ruski predsednik. Gorbačov je odstopil 25.12.1991, naslednji dan je skupščina potrdila konec ZSSR.

Površina Sovjetske zveze (1991)

	površina
	(1000 km2)
Ruska SFSR	17.075
Armenska SSR	30
Azerbajdžanska SSR	87
Beloruska SSR	208
Estonska SSR	45
Gruzinska SSR	70
Kazahska SSR	2717
Kirgiška SSR	198
Latvijska SSR	64
Litovska SSR	65
Moldavska SSR	34
Tadžiška SSR	143
Turkmenska SSR	488
Ukrajinska SSR	604
Uzbeška SSR	447
Azovsko morje	37
Belo morje	90
Sovjetska zveza	22.402

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek