mladinska književnost, označitev za dela, napisana za mlade bralce, ali pa tista, ki jih zvečine berejo mladi (mladinsko branje). Po predhodnikih, kot je bilo delo Orbis sensualium pictus (1658) J. A. Komenskega, se je v drugi polovici 18. st. oblikovala posebna otroška in mladinska književnost predvsem po zaslugi filantropov (mdr. J. H. Campe, J. B. Basedow). Iz nje se je razvila moralna pripoved, ta je vse do 19. st. določala vsebino mladinske književnosti. Pogoste so tudi predelave del iz svetovne književnosti (Robinson Crusoe, Guliverjeva potovanja, Don Kihot). V romantiki se je ob razsvetljenski moralni mladinski književnosti kot nov vir pojavila ljudska književnost: otroške rime, ljudske pesmi, pravljice, ljudske knjige, pripovedke. V drugi polovici 19. st. so nastale posebne oblike mladinskih knjig: dekliški romani (J. Spyri, Agner Sapper), pustolovski romani oz. indijanarice (K. May), zgodovinske pripovedi. V tretjem rajhu je bila mladinska književnost v Nemčiji ideološko zlorabljena. Po drugi svetovni vojni so se pojavile nove oblike fantazijskih povesti (Pika NogavičkaA. Lindgren), knjig o okolju in poljudnoznanstvenih knjig po anglosaškem in skandinavskem zgledu.
Dostopnost