poved, skladenjska enota v vlogi besedila ali njegova zaključena enota, za katero je pri govorjenju značilna končna intonacija, v pisavi pa se začenja z veliko začetnico in končuje s končnim ločilom. Pomen povedi je razviden iz pomena posameznih besed in njihovih medsebojnih razmerij, ki kažejo sporočevalčev odnos do predmetnosti, ki je v povedi izražena, in odnos do naslovnika, kateremu je namenjena. Ločimo pripovedne povedi (s katerimi sporočevalec kaj ugotavlja), vprašalne povedi (s katerimi sporočevalec po nečem vprašuje; odločevalno vprašanje, dopolnjevalno vprašanje), velelne povedi (s katerimi sporočevalec naslovnika k nečemu poziva); za vzklične povedi je značilna čustvena prizadetost. Strukturno je poved oblikovana po stavčnem vzorcu s stavčnimi členi (prosta poved), ni pa nujno (obstajajo posebne oblike povedi s pastavkom, polstavkom). Če je poved oblikovana iz več stavčnih vzorcev, gre za zloženo poved.

Sorodna gesla: besedilo | besedni red | dopolnjevalno vprašanje | intonacija | kadenca | ločilo | nadpovedna skladnja | naslovnik | odločevalno vprašanje | pastavek | perioda | podredje | polstavek | pripovedna poved | priredje | prosta poved | skladnja | soredje | stavčna fonetika | stavčni člen | stavek | velelna poved | vprašalna poved | vrinjeni stavek | začetnica | zložena poved


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek