poved, skladenjska enota v vlogi besedila ali njegova zaključena enota, za katero je pri govorjenju značilna končna intonacija, v pisavi pa se začenja z veliko začetnico in končuje s končnim ločilom. Pomen povedi je razviden iz pomena posameznih besed in njihovih medsebojnih razmerij, ki kažejo sporočevalčev odnos do predmetnosti, ki je v povedi izražena, in odnos do naslovnika, kateremu je namenjena. Ločimo pripovedne povedi (s katerimi sporočevalec kaj ugotavlja), vprašalne povedi (s katerimi sporočevalec po nečem vprašuje; odločevalno vprašanje, dopolnjevalno vprašanje), velelne povedi (s katerimi sporočevalec naslovnika k nečemu poziva); za vzklične povedi je značilna čustvena prizadetost. Strukturno je poved oblikovana po stavčnem vzorcu s stavčnimi členi (prosta poved), ni pa nujno (obstajajo posebne oblike povedi s pastavkom, polstavkom). Če je poved oblikovana iz več stavčnih vzorcev, gre za zloženo poved.
Dostopnost