osmoza [grško osmos, ‘potisk’], pojav, pri katerem prehajajo molekule kapljevine skozi polprepustne (semipermeabilne) membrane, kot so npr. žgana glina, pergament ali celične stene živih organizmov. Pri raztopinah je membrana prepustna le za molekule topila, ne pa za raztopljeno snov. Če torej membrana ločuje dve raztopini z razl. koncentracijama ali pa raztopino in čisto topilo, se zaradi prehajanja topila v raztopini zmanjšuje koncentracija. Med čistima tekočinama, npr. vodo in alkoholom, lahko osmozni prehod poteka v eno ali drugo stran, odvisno od vrste membrane. Če koncentrirano raztopino v posodi s polprepustno steno postavimo v razredčeno raztopino, tako da je začetna raven gladine v obeh posodah enaka, čez čas opazimo v posodi z večjo koncentracijo dvig gladine do določene mejne vrednosti: tlak, ki ustreza temu dvigu tekočine, imenujemo osmozni tlak. Zakone osmoze je odkril J. H. van't Hoff. Osmoza igra pomembno vlogo pri izmenjavi snovi v živih organizmih. Zaradi tlaka v rastlinskih celicah lahko tudi najmanjše, nežne rastline stojijo pokonci. Ekstremne vrednosti osmoznega tlaka opazijo v celicah rastlin, ki živijo na slanih tleh, npr. ob morski obali ali v slanih puščavah: tlak v njih se lahko povzpe na pribl. 160 bar. Človeška kri ima pri 37 °C osmozni tlak pribl. 7,7 bar.
Dostopnost