norveška književnost, najzgodnejša norveška književnost še v okviru staronordijskega slovstva. V poznem srednjem veku so bile zapisane ljudske pesmi (folkeviser) in pomembni zakoniki (landskapslover). Do konca 18. st. je bila norveška književnost pod vplivom danske književnosti. L. Holberg, Petter Dass (1647–1707) s Trobento severa (Nordlands trompet) in Gerard Schøning (1722–1780) z zgodovino Norveške so se zavzemali za spodbujanje norveške zavesti. Po odcepitvi od Danske (1814) so postale popularne narodno-romantične ideje. H. A. Wergeland in J. S. Welhaven sta najpomembnejša avtorja poznoromantične in postromantične dobe. V njunih delih je dobila razprava o tem, ali naj bo tedaj že specifična norveška kultura demokratična in nacionalna ali konservativna in evropsko usmerjena, tudi literarno podobo. Romantične težnje so tudi spodbudile zbiranje pravljic (P. Ch. Asbjørnsen) in utemeljitev norveškega knjižnega jezika (I. Aasen). C. Collett, sestra H. Wergelanda, je s svojimi romani uvedla realizem. V tem obdobju je Norveška največ prispevala k svetovni književnosti. H. Ibsen in B. Bjørnson sta se po romantičnih začetkih obrnila k svojemu času. Ibsen je s svojimi deli najmočneje vplival na evropsko dramatiko. Družbenokritični romani A. L. Kiellanda, J. I. Lieja, A. Skram, A. E. Garborga in Hansa Henrika Jœgerja (1854–1910) so že naturalistični. Toda ok. 1890 sta se temu uprla lirika N. C. Vogt in S. Obstfelder, kot tudi pripovedniki H. E. Kinck, Tryggve Andersen (1866–1920) in K. Hamsun. Tudi v 20. st. so bili v ospredju pripovedniki. Zavestno so se zgledovali pri sagi, npr. J. Bojer, S. Undset, O. Duun, J. P. Falkberget, T. Gulbranssen. Ok. 1910 so Olav Aukrust (1883–1929), Olaf Bull (1883–1933), Herman Wildenvey (1886–1959), Gunnar Reiss-Andersen (1896–1964) in A. Øverland začeli pisati sodobno liriko. Najmočnejši predstavniki radikalne intelektualne mladine 30. let so bili: S. Hoel, J. N. B. Grieg, Sigurd Christiansen (1891–1947), Ronald Fangen (1895–1946); skupaj z A. Øverlandom so bili tudi najodločnejši nasprotniki invazije nacionalsocializma. Moderna v književnosti se je sprva le počasi uveljavljala. T. Vesaas se je s svojimi lirično-simbolističnimi romani in pripovedmi pridružil evropskemu razvoju. V 50. in 60. letih je prevladoval psihološki realizem, npr. v romanih J. Borgena, J. I. Bjørneboeja in Nilsa Johana Ruda (1908–93). Ok. 1966 kot posledica splošnih političnih sprememb tudi novi pogledi v književnosti: mlajši avtorji, zbrani okoli časopisa Profil v Oslu, so si prizadevali za prodor modernizma; toda že po 1970 je različne koncepte večidel odpihnil nov val socialnega realizma. Avtorice nove ženske književnosti, mdr. Liv Køltzow (*1945) in Gerd Brantenberg (*1941), so kritično pretresale tradicionalne spolne vloge. Samosvoj slog so ubrali liriki J. E. Vold, Georg Johannesen (*1931) in Paal-Helge Haugen (*1945) kot tudi oba romanopisca in esejista Kjartan Fløgstad (*1944) in Dag Solstad (*1941). 80. leta je zaznamovalo izrazito zanimanje za teorijo, dekonstrukcijo in metapoezijo, npr. v delu Jana Kjærstada (*1953). Hkrati sta doživela preporod »velika pripoved« in biografski žanr.
Dostopnost