ribištvo, komercialni ulov rib (in drugih vodnih živali) ter ribogojstvo; pradavna oblika lova, ki so ga preprosta ljudstva nekdaj (deloma še zdaj) opravljala s kopjem, lokom in puščico, preprostim trnkom ipd. Ribolovna sezona se večinoma ravna po potovanju ribjih jat (slaniki, polenovke, sardele), povezanim z letnimi časi; po rekah navzgor potujejo lososi, jegulje in jesetri. Medtem ko je še v 60. letih veljalo prepričanje, da so zaloge morske hrane skoraj neizčrpne, so se že v 70. letih pokazali znaki čezmernega lova. Ponekod so zato ulov omejili (npr. v s. Atlantiku). Sodobno ribištvo obsega: sladkovodno ribištvo in 2. morsko ribištvo, ki se deli naprej na obalno in oceansko (ribištvo na odprtem morju). Sladkovodno ribištvo poteka v umetnih vodnih površinah (ribogojniška prireja) in naravnih vodah. Daje ok. 10 % svetovnega ulova. K sladkovodnemu ribištvu spada tudi gospodarjenje z vodami (nadzor nad kakovostjo vode, uravnavanje naseljenosti rib, skrb za ogrožene vrste ipd.). Sladkovodno ribištvo je v industrijsko razvitih državah ogroženo zaradi onesnaževanja voda in spreminjanja življenjskega okolja rib (hidromelioracije, regulacije vodotokov). V športnem ribolovu prevladuje trnkarjenje. Ribiško gospodarjenje v Sloveniji ni omejeno zgolj na vlaganje »pod trnek«. Zaradi spreminjanja življenjskega okolja in slabšanja kakovosti voda uvrščamo mnoge ribje vrste med ogrožene živalske vrste. Varstvo voda in življenjskega prostora ogroženih ribjih vrst je eden od načinov zaščite ogroženih vrst. Pomemben ukrep varstva ogroženih ribjih vrst je tudi njihova umetna vzreja (nadzorovane razmere v ribogojnicah) in nato repopulacija tako vzrejenih rib v njihovo naravno življenjsko okolje. Obalno ribištvo poteka v morju blizu obale in v rečnih ustjih, predvsem z manjšimi ladjami (kuterji, jadrnice idr.). Ulov pripeljejo praviloma vsak dan sproti na obalo, kjer se takoj porabi ali konzervira na preprost način (prekajevanje, sušenje, nasoljevanje). Z uvedbo vlake (najprej v Angliji, 1854) so začeli loviti ribje jate tudi v večjih globinah. To je povzročilo nagel vzpon oceanskega ribištva ob hkratnih tehničnih izboljšavah lovne opreme in metod, ladij, načinov konzerviranja ipd. Oceansko ribištvo opravljajo z večjimi ladjami, t. i. logerji in drugimi ribiškimi ladjami (kombinirane lovne, predelovalne in transportne ladje). Ribiško ladjevje ostane na odprtem morju po več tednov ali mesecev. Nalovljene ribe predelajo kar na krovu (konzerviranje, nasoljevanje, zamrzovanje ipd.). Ribje olje in ribjo moko pridobivajo v tovarnah na kopnem, predvsem iz ribjih odpadkov. Glavna ribolovna območja so v plitvih šelfnih morjih (celinska polica), tudi v okolici izliva večjih rek, predvsem v hladnem in zmernotoplem pasu, skratka tam, kjer je največ planktona. Na s. polobli je več takšnih ribolovnih območij kot na j.: Severno in Baltsko morje, na celinskem robu vzdolž norveške obale, v Barentsovem in Belem morju, v islandskih vodah in v Biskajskem zalivu. V Sredozemskem morju je manj rib, vendar je, tako kot v vseh toplih morjih, več ribjih vrst. Atlantsko ribolovno območje Severne Amerike sega od Labradorja prek novofundlandskih plitvin do rta Hatteras, tihooceansko pa od izliva reke Kolumbije do Aljaske. Južnoameriško ribolovno območje postaja vse pomembnejše; največje je na patagonski obalni plošči in Falklandski plitvini na atlantski strani ter v Perujskem toku na tihooceanski strani. Pomembno ribolovno območje je še na avstralski strani Nove Zelandije, kjer teče topli Vzhodnoavstralski tok. Vzhodnoazijsko ribolovno območje sega od Kamčatke, prek Kurilov in Sahalina do Japonske in naprej prek otokov Ryukyu vse do Tajvana; predvsem zaradi tega območja je Japonska po ulovu rib na vrhu svetovnega ribištva. Z ribami bogate so še vode ob obali jz. in sz. Afrike. K ribištvu prištevamo še lov na tjulnje in kitolov; nabiranje biserov, spužev in koral; lov na školjke, sipe, morske kumare, rakovice, rake, kozice, škampe, ostrige, ki jih deloma gojijo tudi umetno (ribogojstvo). Haloge za umetno gnojilo, za pridobivanje joda in broma ali za hrano nabirajo mdr. na obalah Biskajskega zaliva, ob Rokavskem prelivu, Baltskem morju in na Japonskem.
Dostopnost