Likija, v starem veku gorata obalna pokrajina jz. Male Azije, na Z mejila na Karijo, na V na Pamfilijo; prebivalci Likijci (domače ime Termili). Kir II. Veliki si jo je po 547/546 podredil, vendar so ji pod nadzorom perzijskega satrapa še naprej vladali domači knezi. 334/333 pr. n. š. jo je Aleksander Veliki vključil v svojo državo, v 3. st. pr. n. š. pripadla Ptolemajcem, 197 Selevkidom, 188–168 podrejena Rodosu, potem večidel samostojna; 23 mest se je pod vodstvom Ksanta združilo v likijsko zvezo. 43 n. š. vključena v sistem rimskih provinc. Številna antična mesta Likije imajo značilne likijske grobove in ruševine helenističnih in rimskih velikih stavb, pomembna mesta poleg Ksanta še Faselis (kolonija Lindosa, 7. st. pr. n. š., zdaj Tekirova), Limira (pri krajih Dernek in Finike) in Trisa (zdaj Gölbaşi), obe s knežjimi grobovi iz prve polovice 4. st. pr. n. š., Mira (zdaj Demre, v 4. st. n. š. sedež škofa Nikolaja) in Telmes (zdaj Fethiye).
Dostopnost