onesnaževanje zraka, sprememba naravne sestave zraka zaradi vpliva človeka, posebej zaradi spuščanja (emisije) za okolje in zdravje škodljivih snovi v ozračje (varstvo zraka). Takšne snovi lahko v atmosferi učinkujejo druga na drugo in se (tudi zaradi sončnega sevanja) preoblikujejo v nove. Višinski vetrovi lahko prenašajo škodljive snovi na velike razdalje, tako da učinkujejo šele daleč od kraja nastanka ali emisije. Posebno nevarni so plini in prah iz plavžev, žveplov dioksid, ogljikovodik, dušikovi oksidi, težke kovine in halogenske spojine (kot so klorofluoroogljikovodiki). Največji onesnaževalci zraka so vozila, industrija, termoelektrarne, male obrti, kurišča in industrijski obrati, v katerih izdelujejo sintetične substance, npr. lake in razpršila. Industrija skuša onesnaževanje zraka zmanjševati s čistilnimi napravami, filtri in s pranjem plinov; zadnje čase v avtomobile vgrajujejo katalizatorje.
Kratek pregled: onesnaževanje zraka S pojmom onesnaževanje zraka razumemo spuščanje škodljivih snovi v zrak, in sicer predvsem industrijskega prahu in saj, žveplovega dioksida, dušikovih oksidov, ogljikovega monoksida in dioksida, ogljikovodikov, težkih kovin in radioaktivnih proizvodov. Nekatere spojine povzročajo hude okvare človeka in živali, druge so krive za umiranje gozdov in razpad kamna na arhitekturnih spomenikih, tretje spreminjajo naše življenjske razmere zaradi segrevanja ozračja ali močnejšega ultravijoličnega sevanja. Glavni povzročitelji onesnaženosti zraka so industrija s proizvodnjo raznih izdelkov, elektrarne na premog ali mazut, promet ter obrt in gospodinjstva. V prejšnjem stoletju je bila onesnaženost zraka kvečjemu omejena na določena območja, v zadnjih petdesetih letih pa je z graditvijo velikih industrijskih objektov in s povečanjem uporabe premoga in nafte dosegla svetovne razsežnosti. Prav zato so bili sprejeti posebni ukrepi za omejitev onesnaževanja: uvedba naprav v velikih obratih za filtriranje in katalizatorjev za motorna vozila, poraba čistejšega kurilnega olja, graditev mreže za daljinsko ogrevanje, prepoved uporabe klorofluoroogljikovodikov za potisne pline iz razpršilcev. V industrijskem smogu – megli, prepojeni z dimom – so koncentracije škodljivih snovi ob temperaturnih obratih nadpovprečno visoke, ker izmenjava zraka v navpično smer skoraj ni mogoča. Največ prahu in saj spušča v okolje industrija. Za zdravje so zelo škodljivi tudi topila za barvila, dioksini, azbest, kadmij. Zaradi zakonskih določil in splošnega varčevanja z energijo se je emisija škodljivih snovi opazno zmanjšala. Elektrarne na premog ali mazut prispevajo največji delež žveplovega dioksida. Pri napravah za sežiganje odpadkov obstaja tudi velika nevarnost zaradi dioksinov, pri jedrskih objektih pa zaradi radioktivnih snovi. Zaradi strogih predpisov se spuščanje škodljivih snovi v ozračje postopno zmanjšuje. Avtomobilski promet veliko prispeva k onesnaženosti zraka (dušikovi oksidi in ogljikov dioksid). Poleg tega je svinec, ki je v bencinu, škodljiv. Pomaga lahko katalizator. Zaradi elektrifikacije železniškega prometa se je emisija prahu in žveplovega dioksida zmanjšala. Gospodinjstvo in mali porabniki »prispevajo« kar precej ogljikovega in žveplovega dioksida ter ogljikovodikov. Zelo škodljiva sta tudi azbest in kadmij. Na temelju poostrenih zakonov in predpisov ter zaradi prehoda s trdnih na tekoča in plinasta goriva je spuščanje strupenih snovi v ozračje v zadnjih dvajsetih letih občutno manjše. Zaradi onesnaženega zraka propadajo in preperevajo številni kulturni spomeniki, še posebno so ogroženi marmor, apnenec in peščenjaki. Vzrok za umiranje gozdov so žveplov dioksid, dušikovi oksidi, ozon, kisel dež in težke kovine. Delno bosta pomagala razžveplavanje plinov v industriji in uvedba katalizatorjev v motornih vozilih. Posebej problematično je segrevanje ozračja zaradi kopičenja ogljikovega dioksida, saj in prahu, vodne pare in drugih plinov; tako nastaja t. i. učinek tople grede. Pomemben ukrep je omejitev uporabe fosilnih goriv. Škodljive snovi v zraku zelo različno ogrožajo zdravje. Npr. svinec (v navadnem bencinu ga je preveč) lahko onemogoči nastajanje krvi in prizadene živčni sistem, topila za barve in azbestni prah povzročajo raka, žveplov dioksid, ozon in dušikovi oksidi škodijo dihalom in očem. Ozonsko plast ozračja redčijo klorofluoroogljikovodiki (CFC) – uporabljajo jih kot topila in hladilna sredstva v industriji ter kot potisni plin v razpršilnikih – zato je obsevanje z ultravijoličnimi žarki močnejše, to pa ogroža zdravje. Po mednarodnem dogovoru se CFC nadomešča z manj škodljivimi snovmi. Avtor Walter Schumann
Dostopnost