notranji monolog, predvsem v modernem romanu uporabljeno pripovedno oblikovno sredstvo, ki kar se da neposredno izraža misli, vtise in asociacije romanesknih likov in daje sklepati na njihove neizgovorjene vsebine zavesti oz. nezavedne težnje. Prvi ga je uporabljal Édouard Dujardin v delu Lovor je obrezan (Les lauriers sont coupés, 1887), predvsem pa J. Joyce v Uliksesu (1922). Angleško-ameriški izraz za notranji monolog je tok zavesti (stream of consciousness).
Dostopnost