anatomija [grško, ‘razteleševanje’], preučevanje oblike in zgradbe organizmov, posebej človeka (anatomija človeka). Utemeljitelja znanstvene anatomije sta bila Herofil in Erazistrat, predstavnika aleksandrinske medicinske šole (po 300 pr. n. š.), ki naj bi poleg mrličev secirala tudi na smrt obsojene jetnike. Rimski zdravnik Galen (129–199 n. š.) iz Pergamona se je zgledoval po aleksandrinski anatomiji, pri tem se je opiral na raztelešenje živali. V naslednjih skoraj 1000 letih je Cerkev prepovedala vse anatomske preiskave. Prva obdukcija v srednjem veku je bila 1286 v Cremoni (mavrski zdravniki v muslimanski Córdobi so sicer trupla secirali že prej). Najbolj znana šola anatomije je bila v Bologni, sprva zaradi izdaje učbenika Mondina de Luzzija 1316, pozneje pa je v njej deloval A. Vesalius, s katerim je anatomija doživela pravi razcvet. Racionalistično mišljenje v naslednjih obdobjih in tehnični napredek, npr. odkritje mikroskopa, sta pospešila razvoj anatomije. Med metodami preučevanja razlikujemo svetlobno mikroskopijo in elektronsko mikroskopijo. Glede na predmet raziskav ločimo citologijo ali nauk o celicah in histologijo ali nauk o tkivih.
Kratek pregled: anatomija V očeh javnosti je anatomija vse do danes ohranila nekaj skrivnostnega in nenaravnega. Znano Rembrandtovo delo Anatomija dr. Tulpa npr. nazorno razkriva tak pogled. Pri tem pa grška beseda anatemnein (raztelesiti) označuje le neizogibno metodo (sekcija, obdukcija trupel), ničesar pa ne pove o ciljih. Smisel anatomije namreč ni le preučevanje trupel, temveč morfologija, veda, ki preučuje oblike in zgradbo živega organizma v vseh njegovih funkcijah in pojavnih oblikah. Nekdaj so namesto učitelja secirali njegovi učenci. Sam se trupla (ponavadi usmrčenega zločinca) sploh ni dotaknil, temveč je od daleč kazal z dolgo palico. Takšen način sekcije je privabljal lovce na senzacije, zlasti nemedicince, ki so ob posegu uživali kot ob ogledu gledališke igre. Renesančni umetniki, še posebej pa vsestransko nadarjeni Leonardo da Vinci, so se že dolgo pred zdravniki ukvarjali s podrobnimi anatomskimi študijami. Kmalu po Leonardovi smrti so njegove anatomske risbe izginile v Britanskih kraljevih zbirkah in zato v znanstvenem pogledu niso imele pomembnejše vloge. Za pionirja anatomije velja zato Andreas Vesalius (1514–64), čigar bogato poslikano delo De humani corporis fabrica (‘o delovanju človeškega telesa’) je dolgo časa veljalo za standardno anatomsko delo. Anatomski model iz voska – v svetovno znani Zbirki anatomskih in porodničarskih voščenih preparatov Inštituta za zgodovino medicine univerze na Dunaju – z značilnim izrazom obraza ter gestikulacijo delujejo preparati, delo dveh florentinskih anatomov, Feliceja Fontane in Paola Mascagnija (nastali med 1775 in 1785), skoraj mistično ter odsevajo duha in umetnost časa. Prizadevali so si odkriti tehnike prepariranja in konzervacijska sredstva, s katerimi bi anatomske objekte lahko ohranili za neomejen čas. Priprava in shranjevanje trajnih anatomskih preparatov sta vse do danes nepogrešljiva. Podobno kot so na zemljevidu označene gore, reke, poti in naselja v določeni povezavi, tako obravnava topografska anatomija položaj delov okostja, mišic, krvnih žil, živcev in vseh drugih organov v določenem delu telesa v njihovih naravnih položajih in medsebojni povezanosti. Ta anatomska disciplina je še posebej pomembna za kirurgijo. Tudi ob najsodobnejši tehniki je podrobno znanje anatomije nujno potrebno za postavitev pravilne diagnoze in uspešno zdravljenje. Avtor Milan Klima
Dostopnost