Ludvik (nemško Ludwig, francosko Louis), knezi:1. Ludvik I. Pobožni, frankovski cesar (813–840), tretji in najmlajši sin Karla Velikega, *778 Chasseneuil, †20.6.840 pri Ingelheimu; 781 podkralj v Akvitaniji; po bratovi smrti (813) ga je oče brez papeškega blagoslova okronal za cesarja in ga imenoval za sovladarja; januarja 814 zavladal sam; pobožni cesar, vdan cerkvenim dostojanstvenikom, je najprej opravil očiščenje, 816 so ga še enkrat – tokrat papež – kronali za cesarja; ko je 829 pri delitvi novih ozemeljskih pridobitev želel posebej nagraditi svojega najmlajšega sina (iz drugega zakona) Karla II. Plešastega, so se mu drugi sinovi uprli in 833 se je moral odpovedati prestolu; nanj znova sedel 834 (za šest let).
Sorodna gesla: Akvitanija | Berengar I. | Einhard | Evgen II. | frankovska država | Harald Klak | Karel II. Plešasti | Lotar I. | nemška zgodovina | Nithard | Sankt Gallen | Verdun | Zürich2. Ludvik (II.) Nemški, vzhodnofrankovski kralj (843–876), tretji sin Ludvika I., *ok. 805, †28.8.876 Frankfurt na Majni; 817 dobil v upravo Bavarsko. Skupaj z bratom Lotarjem I. želel preprečiti očetovo delitev cesarstva. Pozneje se je obrnil tudi proti bratu in ga po očetovi smrti skupaj s Karlom II. Plešastim premagal pri Fontenayu (841). Z verdunskim sporazumom zavladal vsej vzhodnofrankovski državi. Po Lotarjevi smrti si je s Karlom II. razdelil Lotaringijo.
Sorodna gesla: Arnulf Koroški | Karel IV. | Karolingi | nemška zgodovina | Sventibold4. Ludvik VI. Debeli, francoski kralj (1108–37), *ok. 1081, †1.8.1137 Pariz; vladal ob podpori Cerkve in mest na S, ki jih je posebej podpiral; okrepil kraljevo oblast.
Sorodna gesla: francoska zgodovina | Suger5. Ludvik VII. Mlajši, francoski kralj (1137–80), sin Ludvika VI., *ok. 1120, †18.9.1180 Pariz; skupaj z nemškim kraljem Konradom vodil neuspešen drugi križarski pohod (1147–49). 1152 razveza zakona z Eleonoro Akvitansko; v njenem drugem zakonu je z. del Francije pripadel Henriku Plantagenetu (od 1154 angleški kralj Henrik II.); proti tej novi anglo-normansko-akvitanski državi se je Ludvik VII. le s težavo uveljavil.
Sorodna gesla: Akvitanija | Eleonora Akvitanska | Filip II. Avgust | Henrik II. | Konrad | Konrad III. | Suger6. Ludvik VIII. Lev, francoski kralj (1223–26), sin Filipa II. Avgusta in vnuk Ludvika VII., *5.9.1187 Pariz, †8.11.1226 Montpensier; prvi Kapeting, izvoljen šele po smrti svojega očeta; 1224 iztrgal Angležem Poitou in Saintonge; na prošnjo papeža Honorija III. vodil križarski pohod proti albižanom in tako utrdil oblast francoske krone na J Francije.
Sorodna gesla: Filip II. Avgust | francoska zgodovina7. Ludvik IX. Sveti, francoski kralj (1226–70), sin Ludvika VIII., *25.4.1214 Poissy, †25.8.1270 Tunis; mladoleten vladal skupaj s svojo materjo Blanko Kastilsko in zelo zgodaj zatrl plemiške upore, ki so jih podpirali Angleži. Zmaga mu je prinesla nove posesti in izzvala nov upor, tega so znova podprli Angleži (Henrik III.). Zmagal je Ludvik IX. in Angležem z mirom v Parizu (1259) odvzel posesti s. od Charente. Utrdil je osrednjo oblast in upravo. Križarska pohoda (šesti in sedmi), vodil ju je v Egiptu in Tuniziji, nista bila uspešna.
Sorodna gesla: Akvitanija | Anžu | Burboni | Henrik III. | Karel I. Anžujski | Klemen IV. | križarske vojne8. Ludvik IV. Bavarec, nemški cesar (1314–47), Wittelsbach, *1283 (?) München (?), †11.10.1347; zgornjebavarski vojvoda, v neenotnih volitvah 1314 namesto svojega bratranca Habsburžana Friderika Lepega imenovan za nemškega kralja; 1322 svojega tekmeca dokončno porazil in zajel (in 1325 znova izpustil) v bitki pri Mühldorfu na Innu. Sledil je proces vnovične preveritve volitev, 1324 ga je izobčil papež Janez XXII. Ludvik IV. se je pritožil na splošni koncil, nato pa ob podpori gibelinov (1327–30) vdrl v Italijo; tam so ga v nasprotju s tradicijo kronali za nemškega cesarja. 1328 odstavil papeža Janeza XXII. in na njegovo mesto postavil spirituala Nikolaja (V.) za protipapeža. Podprli so ga frančiškani, ne pa tudi domači knezi. Nasprotno, ko je Luksemburžanom odvzel Tirolsko, so skupaj z njimi izvolili protikralja (Karel IV.) in samo njegova nenadna smrt je prehitela bližajočo se državljansko vojno.
Sorodna gesla: Bavarska | Friderik Lepi | gibelini | Günther Schwarzburški | Ivan Luksemburški | Janez XXII. | Karel IV. | Margareta Maultasch | nemška zgodovina | Ockham, William of | Oton I. | spiritual | Švica9. Ludvik I. Veliki, ogrski kralj (1342–82), poljski kralj (1370–82), iz anžujske rodbine, sin Karla Roberta Neapeljskega, *5.3.1326, †10.9.1382; z Benetkami se je v treh vojnah vojskoval za Dalmacijo, prvič jo je skupaj z Dubrovnikom priključil k ogrski posesti 1358, priključitev pa potrdil v spopadih 1378–81. Manj uspešen pri uveljavljanju svoje dedne pravice do neapeljskega kraljestva, tam je do svoje smrti vladal njegov brat Andrej. Na Ogrskem in Poljskem je podpiral male posestnike, mestom in meščanom podeljeval koncesije in spodbujal gospodarski razvoj kraljestva. Po smrti svojega strica Kazimirja (1370) zasedel tudi poljski prestol.
Sorodna gesla: Dalmacija | Jadviga | Jagiełło | Madžarska | Poljska | Sigismund Luksemburški | Tvrtko I., Kotromanić10. Ludvik XI., francoski kralj (1461–83), sin Karla VII., *3.7.1423 Bourges, †30.8.1483 Plessis-les-Tours; kot dauphin 1444 vodil Armanjake proti Švicarski konfederaciji; iznajdljivo, zvito in grobo zagotovil kraljevo prevlado nad plemstvom. Po smrti Karla Drznega (1477) uveljavljal dedno pravico do Burgundije; to je skupaj s Pikardijo pridobil v sporazumu z Maksimilijanom I. (mir v Arrasu 1482).
Sorodna gesla: Armanjaki | chronique scandaleuse | Commines, Philippe de | francoska zgodovina | Karel VII. | kralj vseh kristjanov | Maksimilijan I.11. Ludvik XII., francoski kralj (1498–1515), *27.6.1462 Blois, †1.1.1515 Pariz; v svoji zunanji politiki – tako kot že njegov predhodnik Karel VIII. – deloval proti Italiji. Kot vnuk enega od Viscontijev uveljavljal dedno pravico do vojvodstva Milano in ga zavzel 1499/1500; Neapelj je kot anžujsko dediščino osvojil leto pozneje, vendar so ga kljub podpori Ferdinanda II. Katoliškega iz Neaplja izgnali že 1503–05. Zapustiti je moral tudi Milano, saj so se združeni v t. i. sveto ligo (1512/13) proti njemu obrnili papež Julij II., Benetke, Švicarska konfederacija in nekdanji zaveznik Ferdinand II. Aragonski.
Sorodna gesla: Jagelonci | Lotar II. | Madžarska | Poljska | Vladislav V.13. Ludvik XIII., francoski kralj (1610–43), sin Henrika IV., *27.9.1601 Fontainebleau, †14.5.1643 Saint-Germain-en-Laye; mladoleten vladal skupaj z materjo Marijo Medičejsko; njegov minister, kardinal A. J. Richelieu (od 1624), je uveljavil absolutizem krone (zadnji sklic stanov 1615), v zunanji politiki pa je Francija utrdila vodilno vlogo v Evropi. Doma so se uprli hugenoti, sledil je preklic njihovih posebnih pravic. V tridesetletno vojno Francija sprva ni bila vpletena, od 1635 pa so Francozi podpirali Švede in nemške protestante proti Habsburžanom.
Sorodna gesla: Ana Avstrijska | Champaigne, Philippe de | francoska zgodovina | Henrik IV. | Marija Medičejska | Mazarin, Jules | Richelieu, Armand Jean | Spinola, Ambrosio14. Ludvik XIV., imenovan Sončni kralj, francoski kralj (1643–1715), sin Ludvika XIII., *5.9.1638 Saint-Germain-en-Laye, †1.9.1715 Versailles; 1661 po smrti J. Mazarina prevzel vladanje; razvil zgleden model evropskega absolutizma s centralistično oblastjo, pa tudi posebnega načina življenja (dvorec Versailles, dvorna umetnost in kultura: francoska klasika). Ludvik XIV. je znal na svoj dvor privabiti najimenitnejše može svoje dobe (npr. J.-B. Colbert, F. M. Le T. Louvois, S. de Vauban). Zaradi notranje enotnosti države je 1685 odpravil nantski edikt in s tem iz dežele pregnal veliko hugenotov, vendar je nastopil tudi proti janzenistom; vztrajal pri galikanskih svoboščinah katoliške Cerkve v Franciji. Cilja njegove zunanje politike sta bila prevlada Francije v Evropi in ustavitev habsburške sile; to mu je na videz uspelo v devolucijski vojni (1667/68), v holandski vojni (1672–1678/79) in z reunijami. Toda Viljem III. Oranski je postal močnejši nasprotnik in prav zato je Ludvik XIV. v pfalški nasledstveni vojni (1688–97) ostal brez novih ozemelj. Prenapeta politika moči in nenehne vojne so uničevale državo ter izčrpale finance. Četudi je v španski nasledstveni vojni (1701–14) uveljavil priznanje zahtev Burbonov do španskega prestola, v Evropi ni mogel ustvariti prevlade nad koalicijo, saj je Anglija postajala vse močnejša, habsburška dedna država pa se je razvijala v evropsko velesilo.
Sorodna gesla: pfalška nasledstvena vojna16. Ludvik XV., francoski kralj (1715–74), pravnuk Ludvika XIV., *15.2.1710 Versailles, †10.5.1774 prav tam; sprva do 1723 pod regentstvom vojvode Filipa II. Orleanskega, 1726–43 je bil vodilni minister kardinal A. H. de Fleury, potem so na francosko politiko vedno bolj vplivale kraljeve metrese (posebej J. A. P. Pompadour in M. J. Dubarry). Podpora Stanislavu I. Leszczyńskemu v sporu za poljski prestol je Franciji 1735 prinesla dedno pravico do Lotaringije in 1766 deželo samo. V avstrijski nasledstveni vojni (1741–48) kljub velikim vojaškim prizadevanjem ni mogel premagati avstrijske hiše. 1756 končano skoraj 300 let trajajoče francosko-habsburško dedno sovraštvo, tako da se je v sedemletni vojni Francija borila proti Prusiji na strani Avstrije, toda posledice te vojne so bile le izgube kolonialne posesti (Indije, Kanade) in uničenje državnih financ.
Sorodna gesla: Fouché, Joseph | francoska revolucija | francoska zgodovina | francoske koalicijske vojne | Karel X. | Marija Antoinetta | Necker, Jacques | Robespierre, Maximilien de | Turgot, Anne-Robert-Jacques18. Ludvik XVIII., francoski kralj (1814/15–1824), brat Ludvika XVI., *17.11.1755 Versailles, †16.9.1824 Pariz; 1791 zbežal iz Francije, 1814 se je vrnil in uveljavil ustavo (Charte Constitutionelle, ustavna listina); obdržal je upravno ureditev Napoleonovega cesarstva in plemstvu, ki ga je v plemski stan povzdignil Napoleon, priznal njegove pravice; njegovo prizadevanje za sklenitev kompromisa med restavracijskimi željami ultrarojalistov in republikansko usmerjenimi liberalci po umoru vojvode Berryjskega (1820) ni moglo preprečiti močne reakcije.
Sorodna gesla: Berthier, Louis Alexandre | Burboni | Charte Constitutionelle | Fouché, Joseph | francoska zgodovina | Karel X. | nemška zgodovina | Ney, Michel | Soult, Nicolas Jean de Dieu | Talleyrand-Périgord, Charles Maurice de19. Ludvik Ferdinand, pruski princ, nečak Friderika II. Velikega, *18.11.1772 Friedrichsfelde, †10.10.1806 Saalfeld (padel); častnik v pruski armadi; podpiral reforme barona von Steina in se zavzemal za avstrijsko-prusko zvezo proti Napoleonu. Izredno glasbeno nadarjen, veljal za odličnega pianista, sposobnega virtuoznih, strastnih improvizacij. Njegove večinoma komorne skladbe za godala in klavir s hrepenečimi melodijami in kromatično drznostjo že napovedujejo tonsko govorico romantike (pomembna stvaritev: Klavirski kvartet v f-molu, op. 6). V umetniškem pogledu je nanj močno vplival L. van Beethoven, ki je princa zelo cenil in mu je tudi posvetil svoj tretji klavirski koncert v c-molu.
Sorodna gesla: Beethoven, Ludwig van | Friderik II. Veliki20. Ludvik Filip, imenovan Meščanski kralj, francoski kralj (1830–48), *6.10.1773 Pariz, †26.8.1850 Claremont (pri Windsorju); s svojim očetom Filipom se je v začetku pridružil revoluciji (1789), vendar je 1793 prestopil k Avstrijcem; 1817 vrnitev v Francijo; po julijski revoluciji (1830) ga je zbornica izvolila za kralja. V okviru zunanje politike si je prizadeval za mir; naslonil se je na restavracijske evropske sile; v notranji politiki se je oprl na premožnejše meščanstvo. Zaradi februarske revolucije 1848 prisiljen odstopiti in emigrirati.
Sorodna gesla: Guizot, François Pierre Guillaume | julijska revolucija | juste-milieu | La Fayette, Marie Joseph Motier | narodna garda | Philippe Égalité | Thiers, Adolphe21. Ludvik XVII., sin Ludvika XVI., *27.3.1785 Versailles, †8.6.1795 Pariz; 1789 po smrti svojega starejšega brata dauphin; junija 1793 zaupan v varstvo nekemu jakobinskemu čevljarju Simonu. Po njegovi smrti so se razni pustolovci radi izdajali za dauphina.22. Ludvik I., bavarski kralj (1825–48), sin kralja Maksimilijana I., *25.8.1786 Strasbourg, †29.2.1868 Nica; sprva upošteval ustavo in bil reformam naklonjen in gospodaren monarh; po julijski revoluciji 1830 in posebej po hambaškem prazniku (1832) se je vedno bolj nagibal k neoabsolutističnemu vladnemu sistemu; za ministra imenoval samo tiste, ki so bili pripravljeni upoštevati njegovo politiko (posebej K. von Abel 1837–47); ker je vladal v nasprotju z liberalnimi zahtevami časa in ker je bil pri tem zelo trdovraten, po februarski revoluciji 1848 njegov padec (afera s plesalko L. Montez le povod). Glavno mesto in rezidenca München zaradi bogate gradbene dejavnosti (gliptoteka, pinakoteka, propileje), delovanja znanih umetnikov na njegovo povabilo (P. von Cornelius, J. F. Overbeck, J. Schnorr von Carolsfeld) in po premestitvi univerze iz Landshuta (1826) postal južnonemško umetnostno in kulturno središče. 1832 dovolil, da so njegovega sina Ota izvolili za grškega kralja. Podpiral oblikovanje bavarske državne zavesti.
Sorodna gesla: Luitpold24. Ludvik II., bavarski kralj (1864–86), vnuk Ludvika I., *25.8.1845 Nymphenburg (München), †13.6.1886 (utopljen) pri gradu Berg (Starnberger See); 1866 na avstrijski strani v avstrijsko-pruski vojni; v nemško-francoski vojni 1870/71 izpolnil zavezniško dolžnost do Prusije in ponudil pruskemu kralju Viljemu I. cesarsko dostojanstvo (v pismu, ki ga je zasnoval O. Bismarck; decembra 1870). Zanimal se je predvsem za umetnost, še posebej glasbo R. Wagnerja. Zgradil nekaj gradov (Herrenchiemsee, Neuschwanstein, Linderhof). Zaradi njegovega nezmernega zadolževanja in vedno bolj očitne duševne bolezni razglašen za nezmožnega. 10.6.1886 prevzel regentstvo njegov stric Luitpold; nekaj dni pozneje se je skupaj s psihiatrom B. A. von Guddnom utopil v jezeru Starnberger See; okoliščine niso pojasnjene.
Dostopnost