svinčnik, pisalo z lesenim tulcem in mino; pri drsanju po papirju pušča sled, po barvi podobno svincu (od tod ime). Sprva so za mino uporabljali naravno oglje ali srebro (srebrni svinčnik), zdaj pa predvsem grafit. 1795 je Francoz Nicolas-Jacques Conté razvil postopek za izdelavo min: drobno zmlet grafit zmešajo z glino, (mehko) zmes poljubno oblikujejo in z žganjem utrdijo; na lastnosti mine vpliva razmerje med sestavinami. Mine se razlikujejo po trdotnih stopnjah. V zgodnjem 19. st. so jih angleški izdelovalci označevali s črkami: B (black oz. črna) za mehke, HB (halfblack oz. srednje črna) za srednje mehke, F (firm oz. čvrsta) za srednje trde in H (hard oz. trdna) za trde. V začetku 20. st. so uvedli sistem s števili in črkami; v Evropi se uporablja še zdaj. Mine so razvrščene v 20 skupin z naraščajočo trdoto: 9B, 8B, …, 2B, B, HB, F, H, 2H, … 8H, 9H. Mehkejše mine se hitreje obrabljajo in puščajo debelejšo sled; uporabljajo se v slikarstvu. Trše mine rišejo ostrejše črte in se malo obrabljajo; uporabljajo se za tehnične risbe. Mine v tintnih svinčnikih vsebujejo v vodi topna vijoličasta barvila. Z dodatki barvil so iz svinčnika razvili t. i. suhe barvice.
Dostopnost