med,
1. splošno: snov, ki jo domače čebele izdelujejo iz nektarja in mane; zelo sladka, večinoma gosto tekoča; zaradi posebnega okusa zelo priljubljena. Nektar nabirajo čebele na cvetovih razl. rastlin (čebelja paša), mano na listavcih (javor, lipa) in iglavcih (gozdni ali smrekov med). Nektar in mano vsrkajo v mešiček (del prebavil pred želodcem, ok. 50 mm3); v panju ju izločijo, tam pa ju delavke zgostijo (tako da vsebuje ok. 20 % vode) in spremenijo kemično sestavo (na to vplivajo encimi v slini). Med je svetlorumen do črnorjav. Vsebuje 70–80 % invertnega sladkorja, manjše količine drugih sladkorjev, dekstrine, encime (invertazo, diastazo), organske kisline, nekaj rudnin, vitamine, dišave, sledi nekaterih učinkovin. Zrel med čebele pokrijejo (tj. zapro satje). Med pridobivamo z iztiskanjem satja (iztisnjeni med), točenjem (točeni med) in segrevanjem (satni med). – Ljudje so poznali med že v prazgodovinski dobi (najstarejši zapis o njem je risba na skali, stara 7000 let) in je še danes pomembno sladilo.

Sorodna gesla: čebelja paša | domača čebela | invertni sladkor | mana | medenjak | medica
2. metalurgija: zlitina bakra in cinka z različnim deležem bakra (do 70 %); na trdoto in razteznost lahko vplivamo z dodatki svinca, mangana, aluminija, železa, kositra; izdelki medi so medenina.

Sorodna gesla: baker | bakrove zlitine | bron | cink | deltametal | medenina | rumena zlitina | talmi | tombak | zlato


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek