ukrajinska književnost, najzgodnejša pričevanja govorijo o vplivu cerkvenoslovanskega pismenstva. Po zatonu Kijevske Rusije (prva polovica 13. st.) in priključitvi zdajšnje Ukrajine litovski veliki kneževini (13.–16. st.) oblikovanje ukrajinskega jezika. Prvi razcvet ukrajinske književnosti v 16. in 17. st., posledica polemike privržencev pravoslavja proti katolicizmu. V ljudskem pesništvu razširjena junaška pesem. V 18. st. pomembno ustvarjanje mističnega filozofa Grigorija Saviča Skovorode (1722–92). Začetek novejše ukrajinske književnosti (konec 18. in v začetku 19. st.) je povezan z delom Ivana Petroviča Kotljarevskega (1769–1838) in prozaista Grigorija Kvitke-Osnovjanenka (1778–1843). Od 30. let 19. st. so se v razl. delih Ukrajine pojavile razl. skupine: osrednje osebnosti lirik in dramatik Pantelejmon O. Kuliš (1829–97), zgodovinar M. I. Kostomarov in lirik T. G. Ševčenko, klasik ukrajinske književnosti. Zgodovinska in filozofska lirika Markijana S. Šaškeviča (1811–43) je pustila sledi predvsem v književnosti z. Ukrajine; ta je bila pod avstrijsko upravo. Težave s cenzuro v ruskem delu so po 1845 ohromile pesništvo. Svobodnejši razmah duhovnega življenja v tedaj z. Ukrajini (Galicija); v ospredju romanopisec Panas Mirnij (1849–1920) in izvrstni I. J. Franko. Po 1905 je tudi v v. Ukrajini literarno življenje spet zaživelo. Vpliv fin de siècla, impresionizma in simbolizma na književnost je bil v Rusiji neprimerno večji kot v Ukrajini; tam so v ospredju še ostajale ljudske teme, npr. pri dramatičarki Lesji Ukrajinki (1871–1913). Po razcvetu v 20. letih – v tem obdobju so pustile sledi raznovrstne evropske smeri od neoklasicizma do avantgarde (najpomembnejši temi sta bili revolucija in državljanska vojna), in ko se je poleg Kijeva tudi Harkov razcvetel v literarno središče, so se v 30. letih začeli pregoni in umori ukrajinskih književnikov; prevladal je socialistični realizem. V obdobju med vojnama je z. Ukrajina prišla pod poljsko upravo: razvila se je ukrajinska književnost v zamejstvu in izgnanstvu (Ivan Bahrjanij, Antin Krušelnicki). V prvih povojnih letih zmanjševanje pritiska; uradno zaželene so bile teme kot vojna in kolektivizacija. V procesu destalinizacije so začeli pisci previdno obravnavati teror Stalinove dobe (Oles T. Hončar), v zgodnjih 60. letih pa je bilo v prozi (Valerij O. Ševčuk, Volodimir Drozd) in liriki (Ivan Svitličnij, Lina V. Kostenko, V. S. Stus) mogoče zaznati eksperimentalne in hkrati kritične upodobitve v okviru nacionalne renesanse. Te so v obdobju L. I. Brežnjeva po 1965 znova zatrli; številni književniki so delovali naprej ilegalno ali pa celo v kazenskih taboriščih (Svitličnij, Stus, Jevhen, Sverstjuk). V okviru perestrojke obdelava literarne preteklosti, tj. rehabilitacija nekdaj izobčenih in preganjanih pesnikov, objave nekaterih njihovih del (npr. dela Mikole Hvilovija in Čičevskega); izoblikovanje avtentične književnosti, osvobojene ideološke prisile (predvsem okrog kroga revije Literarna Ukrajina); številni pisatelji so sodelovali v gibanjih Zeleni svet in Vonj, predvsem politično v smislu demokratizacije države.
Dostopnost