Termania - Veliki splošni leksikon

Albanija (Shqipëri, uradno ime Republika e Shqipërisë, Republika Albanija), država v jv. Evropi, na Balkanskem polotoku in ob Jadranskem morju; meji s Srbijo in Črno goro, Makedonijo in Grčijo.

časovni pas	srednjeevropski čas, poletni čas
površina	28.748 km2, S–J 335 km
prebivalstvo	3,4 mln., 107 preb./km2, letna rast 1 %, življenjska doba 72 let
glavno mesto	Tirana, 340.000 preb., 110 m nad morjem, na robu hribovitega sveta srednje Albanije
upravna razdelitev	12 prefektur; večinoma se imenujejo po svojih središčih
članstvo v organizacijah	OZN (od 1955), OIC, OVSE
uradni jezik	albanski
denarna enota	lek (oznaka ALL)

Naravne razmere
Albanija je pretežno gorata država. Samo 60 km širok obalni pas (nizka Albanija) predstavlja nižino; ta je nastala z nanosi številnih rek. Obalno območje zalivov in močvirij je danes močno meliorirano. Proti V se začenjata gričevje in hribovje. Skupaj z obalnim pasom sta naselbinsko in gospodarsko središče Albanije. Gorata visoka Albanija, ki zajema vse preostalo površje, se deli na Severnoalbanske Alpe (do 2692 m) v. od Skadrskega jezera, na zelo razčlenjen slemenasti gorski svet notranje Albanije s kotlinama Ohridskega in Prespanskega jezera, in albanski del gorovja Epir na J. Ta sega do morja (»albanska Riviera«). V nižinskem in gričevnatem delu Albanije je podnebje sredozemsko (vroča in suha poletja ter mile in deževne zime), v gorah so močni celinski vplivi (vroča in vlažna poletja ter mrzle zime). Na obalnem območju raste značilno sredozemsko rastje (makija), v gorskem svetu pa prehaja v hrastove in kostanjeve gozdove. V gorah (do 1800 m nad morjem) so razširjene bukve in borovci, nad njimi so planinski pašniki.

Prebivalstvo
97 % prebivalcev je Albancev (na jugu Toski, na severu Gegi); manjšine so Grki, Makedonci, Srbi, Vlahi (Aromuni), Turki in Romi. Veliko Albancev živi v tujini (ok. 2 mln.), predvsem na Kosovu v Srbiji. Albanija sodi med najmanj urbanizirane evropske države, saj v mestih živi le 35 % prebivalcev. Maja 1990 so odpravili uradno prepoved izražanja verske pripadnosti (iz 1967). Albanija ima razmeroma dobro razvit izobraževalni sistem ter univerza v Tirani (ustanovljena 1957), več kmetijskih in pedagoških visokih šol in akademija znanosti (ustanovljena 1972).

Državna ureditev
V okviru političnih sprememb v nekdanjih socialističnih vzhodnoevropskih državah so se konec 80. let tudi v Albaniji začela gibanja za demokratizacijo. Z ustavnimi spremembami 1991 so nekdanjo Socialistično ljudsko republiko Albanijo preimenovali v Republiko Albanijo. Iz ustave so črtali vse socialistične označitve in uvedli večstrankarski sistem. Iz nekdanje vladajoče komunistične stranke je nastala Socialistična stranka Albanije. Državo vodi predsednik, izvoli ga parlament. Ministrski predsednik je predstavnik vladajoče stranke. Zakonodajni organ je enodomni parlament s 140 poslanci. Izvoljeni so za štiri leta.

Gospodarstvo
Gospodarstvo te najmanj razvite evropske države se je razvijalo s pomočjo od zunaj, odvisno od vsakokratnega političnega razmerja med silami (naslonitev na Italijo, Jugoslavijo, ZSSR, Kitajsko). Šele v zadnjih letih, po padcu starega režima, se je država začela odpirati, na številnih gospodarskih področjih pa se je začelo lastninjenje. Še vedno okoli polovica zaposlenih dela v kmetijstvu. Nizka razvojna stopnja države je hkrati vzrok in posledica slabo razvite infrastrukture, pomanjkanja strokovnjakov in nerazvitosti državnih institucij (državne uprave, pravosodnega sistema). Izdelki na tujih tržiščih niso konkurenčni. Možnosti za domačo proizvodnjo sodobnih industrijskih izdelkov so omejene zaradi majhnega trga in slabe kupne moči prebivalstva.
Zaradi zaprtosti in slabega gospodarskega položaja je bila Albanija izločena iz evropskega družbenega razvoja. Po razpadu Jugoslavije v začetku 90. let je bilo možnosti za izmenjavo blaga in storitev s sosednjimi državami še manj. Možnosti za gospodarski razvoj se odpirajo predvsem s sodelovanjem z Italijo. Od 1986 je Albanija prek Črne gore priključena na evropsko železniško omrežje. Najpomembnejše pristanišče je Drač, mednarodno letališče je v Tirani. Turizem je še v povojih.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001)	4,9 mlr. USD, 1450 USD na prebivalca
delež po panogah (2001, ocena)	kmetijstvo 52 %, industrija 21 %, storitvene dejavnosti 27 %
uvoz (2001, ocena)	1,1 mlr. USD
izvoz (2001, ocena)	306 mln. USD
zadolženost v tujini (2000)	1 mlr. USD

Zgodovina
Spor med Iliri in Rimljani, ki se je začel 229 pr. n. š., se je 167 pr. n. š. končal z rimsko osvojitvijo Albanije. Rimljani so po 146 pr. n. š. zgradili Vio Egnatio, ki je postala pomembno izhodišče za njihovo obvladovanje Balkana. 9.–11. st. zavrnitev bolgarskih vpadov; v 11. st. se je prvič pojavilo ime Albanci. Državo so nato zasedli Bizantinci, potem Normani in nazadnje še Benečani. Pozneje so v Albanijo vdirali Srbi, njihovo državo so uničili Turki po bitki na Kosovem polju 1389; po Skenderbegovi smrti so (1479) celotno ozemlje (razen nekaterih pristanišč) zasedli Turki. Dve tretjini prebivalcev, ki sta ostali v deželi, sta prevzeli islam. Turškemu cesarstvu je Albanija vse 19. st. zagotavljala vojake in vojskovodje. V drugi polovici 19. st. zavzemanja za avtonomijo; v prvi balkanski vojni (28.11.1912) je Albanija razglasila samostojnost. 21.2.–4.9.1914 je bil albanski knez princ Viljem Wiedški. Na začetku prve svetovne vojne so državo zasedli Grki, Italijani in Srbi, 1915 pa centralne sile. V 20. in 30. letih italijanska prevlada. Državo je vodil Ahmed Zogu I., od 1922 ministrski predsednik, od 1925 predsednik države in od 1.9.1928 kralj. 7.4.1939 je Albanijo zasedla Italija, Ahmed Zogu je zbežal v tujino, kralj pa je postal Viktor Emanuel III. Jeseni 1940 je tretjino dežele zasedla Grčija, spomladi 1941 pa nemške enote; po njihovem umiku je E. Hoxha ob Titovi podpori januarja 1945 sestavil vlado ljudske fronte (z. sile so jo priznale 10.11.1945); usmrtitve fašističnih kolaboracionistov, Hoxhevih nasprotnikov. Do 1948 je Albanija ohranjala prijateljske odnose z Jugoslavijo, po 1948 naslonitev na ZSSR, 1955–68 članstvo v Varšavski zvezi. ZSSR je imela na njenem ozemlju vojaška oporišča, v zameno pa je Albanija prejemala gospodarsko pomoč (konec 1957 odpis albanskih dolgov v višini 422 mln. rubljev). Po 1960 razpustitev sovjetskih vojaških oporišč, ustavljena gospodarska pomoč; zbližanje s Kitajsko. 1978 prekinitev prijateljskih odnosov tudi s Kitajsko, Albanci so jo, tako kot pred tem ZSSR, obtožili »socialimperializma«. 1980–85 zadnje večje čistke; v teh so odstavili predsednika vlade Mehmeda Shehuja in njegove somišljenike. 11.4.1985 je umrl E. Hoxha, nasledil ga je R. Alia, od 1982 predsednik vlade. Po političnem prelomu v državah Varšavske zveze jeseni 1989 se je v Albaniji oblikovalo močno demokratično gibanje proti režimu Albanske delavske stranke, vendar je stranka 1991 na prvih svobodnih volitvah kljub temu zmagala. Z ustavnimi spremembami aprila 1991 je Albanija postala republika. Istega leta je bila sprejeta v OVSE, IMF in med članice Svetovne banke. Zlom gospodarstva (70-odstotna brezposelnost) je kriv za vsesplošno revščino in pomanjkanje. Po zmagi opozicije na volitvah marca 1992 je Alia odstopil; novi predsednik je postal S. Berisha, predsednik Demokratske stranke. Ta je zmagala tudi na parlamentarnih volitvah maja 1996. Opozicija (in tudi mednarodna skupnost) je Tirani očitala vrsto nepravilnosti, vendar je Berisha »sporno« zmago potrdil na oktobrskih lokalnih volitvah. Po volitvah junija 1997 ga je zamenjal R. Q. Mejdani, predsednik vlade pa je postal socialist F. Nano. Množični nemiri Nana 1998 prisilijo k odstopu, premier pa spet postane 2002; 2004 spet protesti proti njegovi vladi. Država je še vedno v globoki krizi.

Sorodna gesla: AL | Alia, Ramiz | arnavti | Balkanski polotok | balkanski vojni | Berisha, Sali | Hoxha, Enver | Japigi | jugovzhodna Evropa | Kosovo | Mejdani, Rexhep Qemal | Nano, Fatos | Skenderbeg | Tirana | Zogu I., Ahmed

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek