superheterodinski sprejemnik (superhet sprejemnik), sprejemna naprava za elektromagnetno valovanje (radijske oddaje), pri katerem se visokofrekvenčno nihanje, ki ga oddaja antena in je modulirano z informacijo, prekrije z drugim nihanjem, ki ga proizvaja oscilator v napravi; tip sprejemnika, ki se uporablja za sprejemnike za vse namene (npr. televizijske sprejemnike). Nasprotno direktni sprejemnik. S superpozicijo sprejemne in oscilatorske frekvence nastane vmesna frekvenca, ki je bistveno nižja od sprejemne. Elementi za uglasitev (npr. vrtljivi kondenzatorji) vhodnega nihajnega kroga in oscilatorskega nihajnega kroga so med seboj spojeni tako, da vmesna frekvenca ostane konstantna ne glede na uglasitev (izbiro oddajnika). Ta se v fiksno uglašenih ojačevalnih stopnjah ojači in končno usmeri. Obhodna pot prek nižje vmesne frekvence dopušča skoraj poljubno ojačitev in natančno omejitev pasovne širine (frekvenčni obseg) s pasovnim filtrom (ločljivost). Superheterodinski sprejemniki za komercialne oddaje imajo pogosto eno ali dve ojačevalni stopnji, ki ju je mogoče uglasiti. Prekrivanje sprejemne frekvence z oscilatorsko opravi mešalna stopnja. Naslednji ojačevalnik vmesne frekvence je dvo- ali večstopenjski. Pri dvojnem superheterodinskem sprejemniku se tudi nastala vmesna frekvenca še enkrat prekrije in pretvori v drugo, zelo nizko vmesno frekvenco (pribl. 50 kHz), ki dopušča najmanjše pasovne širine, posebej za komercialno oddajanje. Superheterodinski sprejemnik je zgrajen z elektronkami ali tranzistorji. Sprejemno občutljivost določa šum anten, pri napravah za radijske zveze so običajne občutljivosti manjše od 10–6 V antenske napetosti.
Dostopnost