poravnava, 1. pravo:1) civilnopravna pogodba, s katero stranki z vzajemnim popuščanjem uredita medsebojno sporno razmerje. Stranki s poravnavo na novo določita medsebojne obveznosti. Posebna oblika poravnave je sodna poravnava, ki jo stranki skleneta pred sodiščem in je po svojih učinkih izenačena s pravnomočno sodbo. Posebna oblika je tudi prisilna poravnava, s katero se je mogoče ob izpolnjenih pogojih izogniti stečajnemu postopku. 2) v skrajšanem kazenskem postopku pred okrajnim sodiščem za kaznivo dejanje iz pristojnosti sodnika posameznika, za katero se storilec preganja na zasebno tožbo, sodnik pred razpisom glavne obravnave lahko povabi zasebnega tožilca in obdolženca, da se vnaprej razjasni stvar in morda doseže poravnava med strankama. Če ne pride do poravnave strank in umika zasebne tožbe, sprejme sodnik izjave strank in jima naroči, naj predlagata dokaze, ki naj se preskrbijo.
Sorodna gesla: civilni pravdni postopek | prisilna poravnava2. zgodovina:poravnava s knezi, izraz za sporazum med nemškimi deželami in 1918 odstavljenimi knezi v zvezi s premoženjem. Po neuspehu »odločitve ljudstva za razlastitev brez odškodnine za kneze« (1926) enotna rešitev z državnim zakonom ni bila več mogoča. Tako so dežele z nekdanjimi knezi sklenile pogodbe o poravnavi. – V Avstriji so bili Habsburžani razlaščeni oz. so izgubili kronsko in družinsko premoženje že 1919.
Dostopnost