makedonska umetnost, ostanki antične arhitekture iz obdobja rimske vladavine (2.–4. st.), toda veliki arhitekturni spomeniki se niso ohranili. Večja rimska mesta (Skupi, Stobi, Herakleja, Stubera) so bila deloma uničena med preseljevanjem ljudstev, predvsem pa v potresu na začetku 6. st. Edina bolj ali manj ohranjena zgradba je amfiteater v Stobih. Krščanstvo je prineslo spremembe v graditev cerkva; tudi na območju Makedonije se je 4.–9. st. oblikoval tip bazilike s tremi ladjami; v bistvu se je opiral na rimske zglede; posamezni deli zgradb so se začeli postopoma prilagajati v. vplivom (predvsem dekoracija notranjosti in obdelava fasade). Pomembni primeri iz tega obdobja so episkopska cerkev v Stobih, bazilika v Suvodolu, bazilike v Herakleji ter okolici Ohrida in Struge idr. Poleg mozaikov na tleh je v teh zgradbah zanimiva dekorativna kamnita plastika, ponekod pa tudi zidno slikarstvo. 9.–11. st., ko so Slovani v Makedoniji ustanovili svojo državo, se je shema bazilike dokončno oblikovala po bizantinskem zgledu. Opaziti pa je nekatere posebnosti, in mogoče je govoriti o posebni nacionalni šoli, ki je bila v arhitekturi izraz splošnih teženj po osamosvojitvi od Carigrada. Iz tega obdobja so npr. bazilika sv. Ahila na Prespi in bogorodice Vraniške pri Strugi, pa tudi cerkev sv. Pantelejmona v Ohridu. Najpomembnejši in najznamenitejši spomenik zgodnje arhitekture na makedonskem ozemlju pa je vsekakor cerkev sv. Sofije v Ohridu; imela je odločilen vpliv na oblikovanje arhitekture na vsem območju v. Cerkve. Cerkev je zgrajena v obliki kupolaste bazilike s tremi ladjami. O tem, kdaj je nastala, ni zanesljivih podatkov; po enem od virov jo je dal postaviti bizantinski arhiepiskop Leon (ok. 1037–1056), po drugih so jo takrat samo prenovili, ustanovil pa naj bi jo bil že car Samuel konec 10. ali v začetku 11. st. Cerkev je zaradi različnih prezidav in dozidav skozi stoletja spreminjala obliko, posamezni deli so nastali v različnih obdobjih do 14. st. V turškem obdobju so cerkev spremenili v mošejo (mdr. so zakrili stenske slike in odstranili kupolo). Za makedonsko sakralno arhitekturo 11.–13. st. so značilne predvsem bizantinske poteze; posebno značilna in pogosta sta bila kvadraten tloris in križnokupolasta oblika. Primera tovrstne arhitekture sta tudi samostanska cerkev sv. Pantelejmona v okolici vasi Nerezi pri Skopju (s petimi kupolami; vsa iz opeke; 1164) in samostanska cerkev Staro Nagoričino pri Kumanovu, prav tako s petimi kupolami (spodnji del iz kamna iz 11. st., drugi iz 1313). Ko je bila Makedonija v 14. st. priključena Srbiji, so graditev sakralnih objektov nadaljevali srbski vladarji ter srbski in makedonski fevdalci. Večinoma so postavljali samostanske cerkve z eno kupolo (npr. cerkev sv. Nikolaja v Skopski Črni gori, 1307, cerkev v Štipu, 1332, cerkev v Lesnovu, 1341, cerkev v Psači, 1358, cerkev Markovega samostana pri Skopju, po 1371, idr.); znane pa so tudi druge rešitve. V tem obdobju so večjo pozornost posvečali tudi zunanjosti (monumentalnost, bogastvo dekorativnih detajlov; npr. na fasadah dekoracije v obliki meandrov, šahovskih polj, uokvirjanje odprtin – oken, slepih arkad ipd. – s polstebri, loki, frizi iz opeke idr.). V nasprotju s sakralno arhitekturo pa se od posvetne arhitekture ni ohranilo veliko. Fevdalni dvorci v srednjeveških trdnjavah so bili uničeni v obdobju turške vladavine. Na splošno pa velja, da je bil celoten arhitekturni koncept fevdalnega dvorca podrejen primarni funkciji: obrambi pred napadi. Turška osvajanja v 14. in 15. st. so v Makedoniji pretrgala razvoj slovanske fevdalne družbe, s tem pa tudi njene arhitekture. Odločilnega pomena za razvoj arhitekture je bila sprememba uradne religije. V monumentalni arhitekturi je cerkev zamenjala džamija, potreba po utrjenih gradovih je postopoma izginila. Nastajala so naselja odprtega tipa; v njih je turška administracija gradila svoje objekte. Poslovno središče je bilo čaršija. To pa seveda ne pomeni, da se je vsa domača ustvarjalnost končala. Turki so graditev monumentalnih stavb v Makedoniji zaupali arhitektom z Orienta, v uporabnem stavbarstvu in urbanistiki pa so se uveljavili domači graditelji. Ustvarili so avtohton arhitekturni izraz, prilagojen makedonskemu ambientu, podnebju in gradbenemu materialu. V slikarstvu sta se v prvi polovici 19. st. oblikovali dve skupini zografov. Prva je postopoma spreminjala strukturo klasične bizantinske kompozicije, druga pa je nadaljevala tradicijo srednjeveškega religioznega slikarstva. V Makedoniji je bilo več središč, njihovi mojstri pa so slikali freske in ikone po vsem Balkanu.
Dostopnost