lamaizem, tibetanski budizem, ki je nastal iz indijske vadžrajane pod vplivom tibetanske animistično-šamanistične religije bon. Filozofija temelji na naukih šunjatavada in vidžnanavada. Budizem se je začel v Tibetu širiti v 7. st., po zaslugi Padmasambhave pa se je v 8. st. na široko uveljavil (779 državna religija, nastanek njingmape, ‘šole starih’); po vmesnih obdobjih zatona in preganjanj je začel od 11. st. ponovno oživljati, mdr. tudi po zaslugi šol kagjipe (Naropa, Marpa, Milarepa) in sakjape, ki sta ustanovili številne nove samostane in podpirali intenzivno prevajalsko dejavnost (Kandžur). V 14. st. je lamaizem reformiral Tsongkhapa; njegova šola krepostnih (gelugpa) je gospodarsko in politično prevladala nad drugimi in v 17. st. ustvarila teokratsko državo, katere posvetni in duhovni poglavar je postal dalajlama. Predstavniki te šole so uspešno misijonarili med Mongoli in Mandžujci (16. st.) ter Burjeti in Kalmiki (18. st.). Lamaistična šola kagjipa je v Butanu že od 16. st. državna religija. Po 1952 manjše skupnosti tudi v Evropi in ZDA.
Dostopnost