živčno tkivo, najbolj diferencirana vrsta tkiva pri živalih in človeku. Sposobna je z vzburjenjem reagirati na dražljaje, jih prevajati in obdelati. Živčno tkivo sestavljata dve temeljni enoti, živčne celice (ganglijske celice, nevroni) in živčno oporno tkivo, nevroglija (glija). 1. Vsaka živčna celica ima vsaj dva izrastka, s katerima sestavlja funkcionalno enoto: enega ali več razvejenih izrastkov (dendritov), po katerih se vzburjenje prevaja v telo nevrona, in praviloma eno, lahko tudi meter dolgo živčno vlakno (akson); to vodi vzburjenje proč od nevronov. Akson obdaja posebna vezivna ovojnica, s katero sestavlja funkcionalno enoto, nevrit. Pri nevretenčarjih je ovojnica preprosta in nečlenjena, pri vretenčarjih večinoma dvojna – Schwannova (po Theodorju Schwannu, 1810–82). Obe ovojnici v določenih razmikih zažemajo Ranvierovi zažemki. Stike med živčnimi vlakni razl. celic ter živčnimi vlakni in oživčenim telesnim tkivom imenujemo sinapse. Živčne celice so glavna sestavina sive možganovine v možganih in hrbtenjači, so pa tudi v ganglijih, mrežnici in nosni sluznici. 2. Nevroglija je kot oporno tkivo živčnim celicam in njihovim izrastkom, kot izolator zapolnjuje vmesne prostore, posreduje pri dovajanju in odvajanju hranilnih snovi ter presnovkov.
Dostopnost