Termania - Veliki splošni leksikon

gorništvo (planinstvo), dejavnost, ki zajema vse pohodne dejavnosti v gorah od planinarjenja do ekstremnega plezanja. Začetki segajo že v humanizem. Osnove gorništva so sredi 19. st. postavili Angleži (npr. E. Whymper). V nekaj desetletjih so bili doseženi vsi glavni vrhovi Alp. V drugi polovici 19. st. se je gorništvo razvilo v pravo družbeno gibanje. Ustanovili so planinska društva. Ob prelomu stoletja se je razvilo moderno, v 20. letih pa ekstremno plezanje. Hkrati se je pokazalo zanimanje za zunajevropske vrhove. Šele 1953 je uspel prvi vzpon na Mount Everest. Poleg vzdržljivosti, spretnosti, moči, sposobnosti orientiranja je potrebna ustrezna oprema. K posebni opremi za ekstremno plezanje sodijo predvsem plezalna vrv, plezalni pas, skalni klin in ledni klin, karabin, plezalno kladivo, ledni cepin, dereze, stopnična lestev, višinomer, kompas, čelada, puhovka in vreča bivak.

Kratek pregled: gorništvo
Gorništvo danes razumemo kot samoumeven pojav, katerega smisla ni treba posebej preučevati. Pregled zgodovinskih virov pa kaže, da moramo tudi gorništvo obravnavati kot zgodovinski fenomen. To pomeni, da je nastalo tako kot vsi socialni in kulturni pojavi v določenem času in svojevrstnih razmerah. Smisel in oblike gorništva so se v stoletjih pod vplivom socialnih prestrukturiranj, novih duhovnih usmeritev in ekonomskih procesov vedno znova spreminjali.
Ves srednji vek so veljale gore za grozeči svet, v katerem domujejo demoni in zmaji. Nihče si ni drznil niti pomisliti, da bi se izpostavljal nevarnostim.
Na pragu novega veka, aprila 1336, se je veliki italijanski pesnik in humanist Francesco Petrarca (1304–1374) povzpel na Mont Ventoux v Provansi, »željan videti nenavadno višino tega kraja«. To je bil prvi plašni poskus, da bi človek premagal srednjeveško samoomejevanje, združen z željo po novem znanju in navduševanjem nad lepoto narave.
Cesar Maksimilijan I. (1459–1519) je bil prava renesančna osebnost, samozavesten in povezan z naravo. Najbolje se je počutil v svoji rezidenci v Innsbrucku, sredi tirolskih gora. V želji po dogodivščinah in navdušenju nad naravo, predvsem pa zaradi veselja do lova na gamse, se je večkrat odpravil v gore. V epu Theuerdank, ki ga je izdal ok. 1517, sta prvič omenjeni gorniška oprema in tehnika vzpenjanja.
Iz empiričnega mišljenja filozofije razsvetljenstva se je v 18. st. razvilo moderno naravoslovje; to je tudi začetek znanstvenega preučevanja Alp. Osvojeni so bili prvi vrhovi, med njimi 1786 Montblanc. Pobudnik podviga je bil naravoslovec iz Ženeve Horace Benedict de Saussure. Leto pozneje se je sam povzpel na najvišji vrh Alp. Dosežek je zaznamoval slikar Christian Mechel 1790.
V nasprotju z racionalizmom razsvetljenstva se je na prelomu 18. st. razvilo tudi novo občutje življenja: začelo se je obdobje romantike. Človek je znova odkril lepoto alpskega sveta; sledila so romantična upodabljanja Alp. Entuziastično navdušenje nad naravo v dobi romantike in potreba po uveljavljanju meščanstva sta prispevala tudi k razvoju alpskega turizma (približno od leta 1820). V bližini prvih turističnih središč, kot so Ženeva, Chamonix ali Interlaken, so se vrstili raznovrstni vratolomni podvigi.
Sredina 19. st. pomeni v zgodovini gorništva preobrat. Želja po dosežkih in rekordih v angleškem športu je segla tudi v gorništvo; angleški hribolazci v tekmovalnem slogu so stopili na še neosvojene vrhove zahodnih Alp; 1865 je Edward Whymper skupaj s soplezalci osvojil Matterhorn. Ok. 1900 so bili osvojeni že vsi pomembni vrhovi Alp. Zanimanje je veljalo velikim stenam vzhodnega alpskega apneniškega gorstva. Iskali so le še težavne poti; tako se je razvilo ekstremno plezanje; vodilna osebnost je bil Hans Dülfer. Prvemu je uspelo preplezati znamenito vzhodno steno v pogorju Kaisergebirge v novi tehniki.
Kljub napredujoči urbanizaciji se je v letih pred prvo svetovno vojno razvilo novo občutenje narave. Gorništvo je postalo množično gibanje; gradili so planinske koče in razširjali mreže planinskih poti (Capanno Margharito na Monte Rosi je 1893 npr. skrivnostno odprla celo italijanska kraljica). Množični naskoki na najvišje gore sveta so se začeli že v 20. letih, toda osvojitev prvega osemtisočaka je uspela šele 1950.
Avtor Julius Bohus

Prvi vzponi na pomembnejše vrhove (izbor)

gora	gorovje, območje	višina (m)	prvi na vrhu	leto
Aconcagua	Andi	6959	M. Zurbriggen (Švica)	1897
Anapurna	Himalaja	8091	M. Herzog in L. Lachenal (Francija)	1950
Čimboraso	Andi	6267	E. Whymper (Velika Britanija)	1880
Elbrus	Kavkaz	5642	F. Gardiner (Velika Britanija) idr.	1874
Großglockner	Alpe	3797	P. Horrasch (Avstrija) idr.	1800
Jungfrau	Alpe	4158	H. in R. Meyer (Švica) idr.	1811
K 2	Karakorum	8610	A. Compagnoni in L. Lacedelli (Italija)	1954
Kamerunska gora	z. Afrika	4070	G. Mann (Nemčija) in R. F. Burton (Velika Britanija)	1861
Kančendzenga	Himalaja	8586	G. Band in J. Brown (Velika Britanija)	1955
Kilimandžaro	v. Afrika	5895	H. Meyer (Nemčija) in L. Purtscheller (Avstrija)	1889
Lotse	Himalaja	8516	F. Luchsinger in E. Reiß (Švica)	1956
Matterhorn	Alpe	4478	E. Whymper (Velika Britanija) idr.	1865
Mont Blanc	Alpe	4807	J. Balmat in M. Paccard (Francija)	1786
Mount Everest	Himalaja	8848	E. Hillary (Nova Zelandija) in Tenzing Norgay (Nepal)	1953
Mount McKinley	Aljaska	6198	H. Stuck (ZDA) idr.	1913
Nanga Parbat	Himalaja	8126	H. Buhl (Avstrija)	1953
Pico de Orizaba	Mehika	5700	A. Doignon (Francija)	1851
Zugspitze	Alpe	2963	J. Naus (Nemčija) idr.	1820

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek