novec, snovni ali stvarni denar v obliki, ki je primerna, da lahko kroži; to je praviloma kovan denar, kovanec, lahko pa je tudi uliti denar ali denar, ki ni izdelan iz kovine; v nasprotju z medaljo ali plaketo samo tak kos, ki je izdelan po naročilu (ali pod vplivom) države, za plačilno sredstvo; biti mora iz določene zlitine, imeti določeno težo in velikost, določen napis in določeno sliko. Izdaja raznih vrst novcev je v vseh državah urejena s predpisi, predvidene so tudi kazni za nasprotno ravnanje. Na novcu sta novčna slika (glava vladarja, državni grb, emblem ipd.) in besedilo (legenda, naslov, oznaka države). Rob je lahko gladek, nabrazdan, okrašen in ima poglobljen ali izbočen napis. Prednja stran (z glavno sliko) se imenuje tudi averz, hrbtna stran (pogosto z označitvijo vrednosti) pa reverz.
Vrste novcev 1. Kurantni novci (kurantni denar), namenjeni so plačevanju. V preteklosti je vrednost kovine ustrezala nominalni vrednosti. Da bi preprečili hitro obrabo, so se uporabljale litine določene čistine. Določena pa je bila tudi njihova teža; dovoljeno je bilo le neznatno odstopanje (remedij); 2. drobiž je imel že od nekdaj višjo nominalno vrednost od vrednosti kovine, iz katere je bil narejen.
Zgodovina Prvi kosi kovine, ki jih je mogoče označiti za novce, so bili izdelani v 7. st. pr. n. š. v jonski Mali Aziji iz bledega zlata ali elektrona. Lidijskemu kralju Krezu pripisujejo zlate novce s sliko leva in bika. Novce so imeli za mojstrovino antične kulture. V Rimu so bile ok. 300 pr. n. š. v obtoku ulite normirane bronaste palice kot državno plačilno sredstvo. Denar se je po knjižnih virih pojavil ob koncu 3. st. pr. n. š. Pod Cezarjem so začeli kovati več zlatih novcev; od Avgusta naprej so imeli sliko cesarja. Rimske novce so kovali naprej germanski kralji, vendar je bilo žlahtnih kovin v njih vse manj. Novčna reforma Pipina in Karla Velikega je postavila denarništvo na novo podlago, srebrn karolinški pfenig. S križarskimi vojnami in širjenjem trgovine so se pojavili srebrni groši (= 12 pfenigov); hkrati so ponovno začeli kovati zlate novce (goldinarji, dukati). Od 1484 so se širili tolarji kot veliki srebrniki, poznali so jih v številnih državah. V 19. st. je bil skoraj povsod, razen v Angliji, uveden na decimalnem sistemu temelječ denarni sistem. Poleg novcev se je začel uveljavljati še papirni denar, nato pa še brezgotovinski plačilni promet.
Dostopnost