• Išči po:
Alžirija (uradno ime Al Ǧumhūriyya al Ǧazā'iriyya ad Dimuqratiyya aš Ša'biyya, Demokratična ljudska republika Alžirija), država v s. Afriki, ob Sredozemskem morju, srednja izmed držav Magreba.

časovni pas srednjeevropski čas, poletni čas
površina 2,381.741 km2, S–J 2000 km
prebivalstvo 30,8 mln., 13 preb./km2, letna rast 2,5 %, življenjska doba 67 let
glavno mesto Alžir, 1,5 mln. preb., na sredozemski obali
upravna razdelitev 48 departmajev (vilajahov); vsak ima svoj parlament, a je podrejen osrednji vladi
članstvo v organizacijah OZN (od 1962), AU, Arabska liga, OIC, UMA, OPEC, OAPEC
uradni jezik arabski; v šolah, trgovini in deloma v upravi tudi francoščina, ponekod tudi berberščina
denarna enota dinar (oznaka DZD)


Naravne razmere
Alžirija je druga največja država afriške celine po velikosti (za Sudanom). Sega od 1100 km dolge razčlenjene obale z. Sredozemlja daleč v notranjost Sahare. Severna Alžirija, tisti del države, ki je tudi v resnici poseljen, obsega strmo, za ozkim obalnim pasom dvigajoče se pogorje Atlas z razgibanim Telskim Atlasom (2308 m) na S, Šotsko višavje (slana močvirja brez odtoka, 800–1000 m nad morjem) in j. glavnino Saharskega Atlasa (Aurès, 2328 m nad morjem), ki se na J strmo spušča proti Sahari. Južno Alžirijo (več kot štiri petine površine države) pokrivajo obsežne peščene puščave (Veliki z. in Veliki v. erg), kamnite puščave (hamade), stopnjaste pokrajine s številnimi soteskami (Tassili n'Ajjer) in delno vulkanski gorski masiv Hoggar (2918 m) v osrednji Sahari. Na S je sredozemsko podnebje, v Atlasu celinsko visokogorsko podnebje, na J pa suho in vroče puščavsko podnebje. Le malo je stalnih rek. Na s. strani Telskega Atlasa, kjer je dovolj padavin, rastejo sredozemsko grmičevje (makija), alepski bor, hrast plutovec in črnika (v Kabiliji so še gozdovi črnike); stepsko rastje (trava alfa) v Šotskem višavju in Saharskem Atlasu. Sahara je – če odštejemo oaze – gola puščava brez rastja.

Prebivalstvo
Predvsem arabsko govoreče prebivalstvo sestavljajo Berberi in Arabci. Gosto so poseljeni s. deli, tj. obalna mesta. Približno petino prebalcev je še vedno mogoče šteti med Berbere; govorijo berberska narečja, stalno so naseljeni v gorovju (Kabili, Šaviji) ali pa odmaknjeno žive v puščavskem delu, tako npr. Mzabiti v M'zabu in Tuaregi v gorovju osrednje Sahare. Pri prebivalcih j. oaz se kažejo vplivi črne Afrike; majhna evropska manjšina, predvsem Francozi (pred 1962 pribl. 1 mln.). Več kot 2 mln. Alžircev dela v tujini, največ v Franciji. 99 % prebivalcev je muslimanske vere (suniti, v M'zabu ibaditi), nekaj je pripadnikov starih rodovnih verovanj, obstaja pa tudi majhna krščanska skupnost. Od 1973 velja splošna šolska obveznost. Nepismenih (43 % prebivalcev nad 15 let) je največ na podeželju in med ženskami. Nekdaj francosko šolstvo je zdaj arabizirano. Dvanajst univerz, najstarejša je v Alžiru (ustanovljena 1879).

Državna ureditev
Ustavni referendum 1989 je prinesel uvedbo večstrankarskega sistema. Še naprej je islam določen z ustavo kot državna vera. Okrepil se je islamski fundamentalizem, to pa se je na prvih svobodnih parlamentarnih in predsedniških volitvah decembra 1991 pokazalo kot prepričljiva zmaga Fronte islamske rešitve (FIS). Da bi Fronti preprečili prevzem oblasti, je v začetku 1992 prevzela oblast vojska. Od marca 1992 je Fronta – zavzemala se je za ustanovitev islamske države – prepovedana. Narodna skupščina (430 poslancev) je bila razpuščena, na njeno mesto pa postavljen začasni nacionalni svet z 200 člani. Pravosodje temelji na francoskem in islamskem pravu.

Gospodarstvo
Kmetijstvo je bilo še pred kratkim najpomembnejša dejavnost, vendar ga postopoma prehiteva industrija. Intenzivno kmetovanje je mogoče le v obalnem delu in dolinskih ravnicah telskega območja. Pridelujejo predvsem žita, sladkorno peso, krompir, stročnice; v rastlinjakih zgodnjo zelenjavo za izvoz. Temelj gospodarskega razvoja Alžirije sta bila nafta (tretje največje afriško nahajališče) in zemeljski plin v Sahari. Nahajališč drugih surovin (Kenadsa, Ouenza) večinoma še ne izkoriščajo. Težišče industrije: predelava nafte in zemeljskega plina (več kot 90 % izvoza). Najpomembnejši trgovinski partnerji so države EU (predvsem Francija) in ZDA. Dohodke, ki jih prinaša nafta, je država deloma vlagala v graditev prestižnih objektov, deloma pa so jih dobili novi višji sloji. Zmanjševanje prihodkov od nafte je povzročilo dolgotrajno krizo, saj se je uvoz zelo zmanjšal. Z doma pridelano hrano pokrije država manj kot 40 % potreb. Prihodke od izvoza zdaj večinoma namenja za odplačilo dolgov tujini. Zaradi naglega povečevanja števila prebivalcev, slabih možnosti za zaposlitev (30 % nezaposlenih) in velikega pomanjkanja izdelkov za splošno porabo so življenjske razmere slabe. Primanjkuje živil, stanovanj, javnih služb. Uvedene reforme se pravzaprav ne dotikajo planskega gospodarstva. Vlada ima zaradi močnih fundamentalističnih skupin zvezane roke. Nadaljnja liberalizacija prinaša nevarnost občutnega političnega nazadovanja v že tako nestanovitnem sistemu. Prometno omrežje je večidel zgoščeno na območju severne Alžirije. Vzporedno z obalo teče prek države železnica iz Tunizije do Fèsa; priključena so vsa pomembna pristanišča (Annaba, Alžir, Oran); proti J vodijo slepi železniški kraki. Ceste potekajo j. od Atlasa, večinoma le po delno utrjenih puščavskih poteh (transsaharske poti). Alžirija ima svojo letalsko družbo (Air Algérie); mednarodni letališči sta v Alžiru in Oranu, pomemben je notranji letalski promet. Turizem je v primerjavi s turizmom v sosednjih državah, Tuniziji in Maroku, še slabo razvit. Veča se tranzitni promet v dežele sahela.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 52,9 mlr. USD, 1720 USD na prebivalca
delež po panogah (2000, ocena) kmetijstvo 17 %, industrija 33 %, storitvene dejavnosti 50 %
uvoz (2001, ocena) 1 mlr. USD
izvoz (2001, ocena) 20 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001, ocena) 24,7 mlr. USD


Zgodovina
Že od prazgodovinske dobe so območje naseljevala berberska (numidska) plemena. Od pribl. 1200 pr. n. š. so Feničani na obalnem delu ustanovili trgovske kolonije. Ok. 202 pr. n. š. je Masinisa ustanovil numidsko kraljevino; ta se je deloma 46 pr. n. š., deloma pa 42 n. š. vključila v rimski sistem provinc (Numidija-Mavretanija). 429–534 pod oblastjo Vandalov. Ok. 700 so deželo osvojili Arabci. Konec 15. st. so se na obali naselili morski roparji. Njihov vodja Hajrudin Barbarossa se je 1519 podredil Turkom, da bi si zagotovil zaščito pred napadi Špancev, saj so v začetku 16. st. osvojili Oran in Alžir. V Alžiriji so 1587–1659 vladali paše, 1659–1830 beji; ti so se 1711 osvobodili turške prevlade. 1830 so Francozi ustavili pirate in začeli deželo osvajati. Poskus Abdelkadra, da bi ustvaril velikoarabsko državo, so Francozi v nekaj let trajajočih bojih (1832–47) zatrli. Manjši upori domačih prebivalcev so se nadaljevali do ok. 1880; 1899–1902 so Francozi osvojili alžirska saharska območja. 1947 so Francozi vsem Alžircem dali francosko državljanstvo, da bi oslabili gibanje za neodvisnost, ki se je po drugi svetovni vojni zelo razmahnilo. Upor Fronte narodne osvoboditve (FLN) proti Franciji je trajal 1954–62; takrat je po hudih, za obe strani krvavih spopadih, Alžirija postala neodvisna. Prvega pedsednika M. A. Ben Bello so strmoglavili na vojaškem udaru. Njegov naslednik H. Boumedienne (1965–78) je podržavil naftne družbe, velika posestva in tujo industrijo. Pod predsednikom B. Chadlijem (od 1979) sta se začela decentralizacija države in gospodarstva ter spodbujanje zasebnega gosodarstva. Nova ustava 1989 je razrahljala enostrankarski sistem in vlogo socializma kot državne doktrine. Zaradi splošne krize se je okrepila Fronta islamske rešitve (FIS). Po njeni zmagi na volitvah je predsednik države Chadli odstopil (1992), nasledil ga je M. Bourdiaf. Volitve je vojska razglasila za neveljavne, fronta je bila prepovedana, na tisoče njenih pripadnikov pa so zaprli. Po umoru Bourdiafa junija 1992 je postal predsednik države Ali Kafi; 1994 ga je zamenjal nekdanji general L. Zéroual. Zéroual je zagovarjal pogajanja z vsemi političnimi skupinami, sprejel je sklep o izpustitvi več sto zaprtih islamskih fundamentalistov in predlagal ustavno reformo. 15.4.1999 je kot kandidat vojaškega vrha predsednik postal A. Bouteflika, drugi kandidati so volitve označili za nepravične. 13.9.1999 je bil na referendumu potrjen zakon o amnestiji in nasilje islamistov se je zmanjšalo. Bouteflika je bil 2004 ponovno izvoljen.

Sorodna gesla: Abdelkader | Alžir | Atlas | bej | Ben Bella, Mohamed Ahmed | Berberi | Boumedienne, Houari | Bouteflika, Abdelaziz | Chadli, Bendjedid | Feničani | Hajrudin Barbarossa | Hoggar | Kabili | Kenadsa | Magreb | Masinisa | M'Zab | osvobodilna gibanja | Ouenza | pied noir | Sahara | Tassili n'Ajjer | transsaharske poti | Tuaregi | Vandali | Zéroual, Liamine


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek