kitajska književnost, ima skoraj nepretrgano tradicijo od obdobja dinastije Han pa vse do 20. st.; tesno je povezana z likom konfucijanskega učenjaka; njegova pomembna vloga je določala tudi potek zgodovine kitajske književnosti. Konfucijanska klasična besedila (Knjiga pesmi, Knjiga spreminjanja, Knjiga dokumentov, Razpravljanja in dialogiLunyu in trije romani o nraveh) so vsebovala filozofske in zgodovinske spise (večinoma z vzgojno funkcijo) in pesmi s petimi do sedmimi besedami v vrstici (kitajsko shi). Natančno poznavanje konfucijanskih klasikov in obvladanje sloga shi sta bila temelj uradniških izpitov. Od tod tudi njihov pomen za celotno književnost. Poleg tega so nastajala tudi številna daoistična in budistična dela (zbrana v zbirkah Daozang in Tripitaka). Poezija Slog shi se je pod dinastijo Han (25–220 n. š.) razvijal naprej in je prevladoval v poeziji prav do 20. st.; razvile pa so se tudi druge verzne oblike, npr. fu (razl. dolge vrstice, podobna je ritmični prozi); v obdobju dinastije Tang je bil razširjen slog ci, sprva besedila ob določeni melodiji; malo epske poezije in pripovednih verzov ali pesmi (Li Bo, Du Fu, Bo Juyi). Pripovedništvo (po 6. st.) Najprej v klasičnem slogu; razvilo se je na podlagi izročila ljudskih pripovednikov. Najbolj znana dela: Vsi ljudje so bratje, Potovanje na Zahod in Sanje v rdeči sobi. Dramatika V zapisani obliki še pozneje kot pripovedništvo; začetek v obdobju dinastije Jian; mešanica poezije, petja, instrumentalne glasbe, plesa in burke; redko presega raven ljudske zabave, melodramatična in z močnim moralnim naukom. 20. st. Zaradi z. vplivov in jezikovne reforme (gibanje četrti maj) so se pojavile pomembne spremembe; v prozi so bile v ospredju predvsem socialnokritične teme (Lu Xun), v poeziji tudi sprejemanje romantičnih vplivov (zlasti angleških in nemških). V komunističnemu gibanju je imela pomembno vlogo proletarska književnost (janansko obdobje; Yan'an).
Dostopnost