Kierkegaard [kírkegor(d-)], Søren, danski filozof, teolog in religiozni pisatelj, *5.5.1813 København, †11.11.1855 prav tam; v kritičnem spoprijemu s filozofskimi sistemi nemškega idealizma (predvsem z G. W. F. Heglom) je Kierkegaard v središče svojega mišljenja postavil konkreten obstoj individua. Eksistenco je pojmoval kot proces in razlikoval tri stanja: estetsko, etično in krščansko obliko eksistence. Posameznikova eksistenca se izpolni v »skoku« v tveganje in »paradoks« krščanske vere. Strastno je polemiziral s tedanjim institucionalnim krščanstvom. Njegovi spisi kažejo dialektično ostrino in velik psihološki dar opazovanja. Vplival je zlasti na protestantsko teologijo (»dialektična teologija«) in na filozofijo eksistence.

Dela: Ali – ali (Enten – Eller, 1843; sl. 2003), Strah in drget (Frygt og Bæven, 1843), Pojem strahu (Begrebet Angest, 1844), Filozofske drobtinice (Filosofiske Smuler, 1844–46; sl. 1987), Bolezen za smrt (Sygdommen til Døden, 1849; sl. 1987), Vaja v krščanstvu (Indøvelse i Christendom, 1850).

Sorodna gesla: Buber, Martin | danska književnost | don Juan | eksistenca | evropska filozofija | filozofija eksistence | Hegel, Georg Wilhelm Friedrich | Heidegger, Martin | Hirsch, Emanuel | Munk, Kaj | nemški idealizem | Paludan-Müller, Frederik | paradoks | smrt | Unamuno, Miguel de


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek