apologetika [grško], v teologiji obramba cerkvenega nauka pred nekrščanskimi nauki. Že precej odlomkov v Novi zavezi ima apologetske poteze. Na oblikovanje apologetike kot teološke discipline so odločilno vplivali starocerkveni apologeti. V celotnem srednjem veku je apologetika igrala pomembno vlogo, pogosto v polemični obliki, deloma tudi s filozofskim pojmovnim aparatom. Pozneje jo je zasenčil spor med protestantsko in katoliško Cerkvijo, med bojem proti razsvetljenstvu pa je ponovno stopila v ospredje. V 19. in 20. st. nove razsežnosti apologetike odpirata dialektična in osnovna teologija.

Sorodna gesla: apologeti | božje bivanje | dialektična teologija | Justin mučenec | Klement Aleksandrijski | krščanska teologija | osnovna teologija | razsvetljenstvo


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek