slovanska mitologija in religija, še vedno precej nejasna, zapletena in nedorečena. Slovani niso imeli ne časa ne možnosti ustvariti svojega Olimpa, ker v poganskem obdobju niso imeli svojih držav razen baltskih in polabskih Slovanov in Slovanov Vladimirjeve Kijevske države. Prvi so bili plemensko toliko razslojeni, da so poznali svečeniško kasto in svete hrame (Arkona, Retra, Szczecin itd.). Vladimir Svjatoslavič pa je uvedel pet državnih bogov in boginjo, toda tudi v zvezi s tem so nejasnosti. Malo je namreč prvotnih virov in še ti so neslovanski. Vladimir je že 988 sprejel krščanstvo in kipe bogov odstranil. Za Slovane velja, da so imeli – s pridržkom – le nekaj skupnih bogov, drugi so bili plemenski in lokalni. Po nekaterih mnenjih so Slovani kot poljedelci častili naravne sile kot duhove, vendar jim skoraj niso dajali antropomorfnih oznak. Slovanska mitologija je lunarna. Kultni kraji so bili gaji, logi, vrhovi hribov in planin, izviri voda itd. Videti je, da so kot drugi Indoevropejci verovali v bogove in boginje: nebesnega boga (gromovnika), boga sonca in svetlobe, boga vetra, boga vojne, mati Zemljo itd. Poznali so tudi čaščenje sonca, povezano predvsem s čaščenjem ognja in ognjišča. Pod iranskim vplivom naj bi imela najstarejša slovanska religija dualistični značaj: dobri bog Dažbog in zli Črnobog. Poleg dobrih duhov, ki pomagajo ljudem, so tu še hudobni, ki jim škodijo: črt, besi, vampirji, zmaji itd. Ne glede na razvojne faze je slovanska religija svojevrstni hemoteizem. Kot poglavitno božanstvo so v kulturno-političnih središčih častili boga kakšnega močnega plemena, ni pa izključeno, da pluralizem imen za vrhovnega boga predstavlja epitete ali v določeni meri sopomenske nazive. Nebo so imeli (kot je videti) za personifikacijo vrhovnega boga. Od Irancev so prevzeli čaščenje ognja in morda sonca ter vrsto z religijo povezanih besed, tudi izraz ‘bog’. Ob poznejših antropomorfnih predstavah je nebo morda postalo Svarog, iz njega Dažbog kot sonce in Svarožič kot ogenj. Zadnji imeni nista slovanski, Svarožič ni dokazan. Iz iranskega panteona izvirajo najbrž Stribog (bog vetra) in njegovi otroci: Simargl, Hors idr. Poleg gromovnika Peruna, ta naj bi bil ponekod vrhovni bog, so med najpomembnejšimi tile bogovi in boginje: Volos (Veles), Mokoš, Svantevid, Redigast, Triglav, Rujevit, Gerovit, Porevit, Prove, Živa, Morana (nedokazana kot nasprotje Žive), Trojan. Za slovanske bogove je značilna polikefalnost. Slovanska mitologija pozna številna nižja božanstva in demone: duhove domačega ognjišča, gozdne, poljske, gorske, vodne, zračne duhove, škrate in palčke, vile, rojenice, sojenice, rusalke, bese, volkodlake, pasjeglavce, vampirje, moro, živalske demone itd. Častili so npr. tudi reke ter rečnim in drugim demonom prinašali žrtve. S pomočjo žrtev so prerokovali. Rekam so včasih, da bi jih pomirili, žrtvovali žive ljudi. V animistični stopnji so častili živali in rastline, ki so jih imeli za svoje prednike. Obstajala je tudi lestvica totemskih živali, mitoloških bitij z nadnaravnimi lastnostmi, ki so iz svojih skrivnostnih pobud prevzela živalsko obliko. Vsako slovansko pleme je imelo svojega totemskega prednika. Pomembna so bila tudi sveta drevesa. Slovanska plemena so se pokristjanjevala v različnih obdobjih, zato je ponekod med ljudstvom ostalo veliko poganskih arhaičnih prvin. Krščanski svetniki so prevzeli lastnosti poganskih bogov in jim dali dodaten pomen: Perun je postal sv. Elija, sv. Aleš ali sv. Andraž, Veles sv. Blaž, kresna Kupala je postala Ivan Kupala, Sventovid sv. Vid, Mokoš najbrž sv. Petka Paraskeva; sv. Miklavž je tudi povezan z Mokošjo: v slovenski ljudski pesmi so ga postavili na morje, sv. Andraža v gore, sv. Petra v žitno polje, sv. Janeza v vinograde, sv. Tomaža v Indijo – nasproti samemu Jezusu. Teh šest svetih oseb nenavadno spominja na razpostavo poganskih boštev v Kijevu – od visokega Peruna in nizke Mokoši prek starega Striboga in mladega Dažboga do zlatega Horsa in srebrnega Semargla. Veliko sledov arhaičnega verovanja je ohranjeno v pesmih, pravljicah, legendah, izrekih, pregovorih. Enake sledove najdemo v toponomastiki, v fitonimih itd. Splošno so se v krščanstvu ohranili čaranje (bajanje), vedeževanje, prerokovanje. Največ poganskih ostalin najdemo med ortodoksnimi Slovani. Nekdanji zdravilci, vrači, čarodeji so pod vplivom krščanstva postali negativni in se prelevili v coprnice, čarovnike – osebe, ki sodelujejo s hudičem in temnimi, zlemi silami. Pri vseh Slovanih je razvit kult mrtvih, čaščenje prednikov in vera v zagrobno, posmrtno življenje. Večina Slovanov je menila, da odidejo mrtvi v nek drugi svet. Mrtve so zato pokopavali s svečanimi obredi, grobovi pa so bili opremljeni z vsem potrebnim za dolgo pot. Verovali so, da predniki klanov in plemen žive pod zemljo. Ta svet so imenovali navje. Nekatera plemena so verjela, da je oni svet na drugi strani morja. Pod iranskim vplivom so poznali ‘raj’, sijajen kraj, kjer prebivajo duše. Pekel (peklo) je nastal pod krščanskim pojmovanjem.
Dostopnost