Himalaja ([sanskrtsko, ‘snežna dežela’], angleško Himalaya), mogočno nagubano gorovje v osrednjem delu Azije z najvišjimi gorami na Zemlji; v dolžini 2500 km se razteza med prebojnima dolinama Inda na Z in Bramaputre na V, široko 150–300 km. Vzdolžni dolini obeh veletokov razdvajata Himalajo od Transhimalaje (Tibetanska visoka planota) in Karakoruma. Osrednji del, Visoka Himalaja, je iz granita in metamorfnih kamnin, povprečno visok 6000 m. Sestavlja ga več ločenih, zelo poledenelih gorskih skupin. Na J se na višinah 2000–4500 m vzporedno razteza predgorje, zgrajeno predvsem iz metamorfnih in sedimentnih kamnin. Še južneje je najmlajša (terciarna do kvartarna) predgorska veriga, hribovje Siwalik, visoko 800–1200 m; hribovje se strmo spušča v obsežno severnoindijsko nižavje (Hindustan). Najvišji vrhovi so Mount Everest (8848 m), Kančendzenga (8586 m), Lotse (8516 m) in Makalu (8463 m), vsi ob vzhodnonepalski meji. Najvišja gora v z. delu Nepala je Daulagiri (8167 m), najbolj z. osemtisočak pa je Nanga Parbat (8126 m) v Kašmirju, že povsem v bližini Karakoruma. Gorovje je nekakšna pregrada med monsunskim podnebjem j. Azije in sušnim celinskim podnebjem osrednjega dela Azije na S. 4000–5000 m visoki in celo višji prelazi ter prebojne doline so bili kljub prometnosti v zgodovini pomembna ločnica med različnimi ljudstvi. Na vlažni j. strani segajo gozdovi do 4000 m visoko, snežna meja je tam na višini 4500 m, v s. delu pa je višja, na 5600 m. Najdaljši ledenik je Gangotri v Garhwalski Himalaji (Garhwal); obsega skoraj 300 km2. Na j. pobočjih so številna poletna klimatska letovišča, npr. Shimla, Darjeeling in Dharamsala.
Dostopnost