zastavna pogodba, v skladu z obligacijskim zakonikom pogodba, s katero se zastavitelj zavezuje, da bo zastavnemu upniku izročil kakšno premičnino, da bi se upnik lahko z njo poplačal, če dolg (terjatev) ne bo poplačan ob zapadlosti, upnik pa se zavezuje, da bo prejeto stvar hranil in jo po plačilu terjatve nepoškodovano vrnil zastavitelju. Zastavitelj je lahko dolžnik zastavnega upnika ali tretja oseba. Poleg predmetov (premičnim) so lahko predmet zastavne pogodbe tudi pravice. Namen zastavne pogodbe je terjatev (že nastalo ali prihodnjo, lahko tudi pogojno) upnika dodatno zavarovati. Če dolžnik ne poravna svoje obveznosti, se lahko upnik na podlagi zastavne pogodbe poplača iz vrednosti zastavljenega predmeta, ne more pa zastavna pogodba vsebovati določila, da postane upnik lastnik zastavljene stvari, če obveznost ni poravnana. Če obveznost ni poravnana, je praviloma treba zastavljeno stvar prodati na javni dražbi; zastavni upnik se poplača iz izkupička, morebitni presežek pa se vrne zastavitelju.
Dostopnost